Tiskane izdaje
Balgalopal Kurup Stalin prihaja iz Indije, kjer, kot je ocenil, na dan prodajo sto milijonov izvodov takšnega ali drugačnega časopisja, a se zgolj dva odstotka vsebine, objavljene v njih, dotika revščine, diskriminacije in izključenosti.
»Problem je, da tisti, ki so izključeni, nimajo ne glasu in ne prostora, da bi protestirali proti politikam, s katerimi se ne strinjajo,« je opozoril indijski aktivist. Še z nekaj posamezniki so leta 2003 vzpostavili medijsko in aktivistično platformo Video Volunteers, da bi opolnomočili tiste brez moči. Vsak dan objavijo okoli tri videoprispevke o temah, ki se jih drugi mediji niti nedotaknejo. Zgodbe, kot je povedal Stalin, pripravljajo prebivalci sami.
Eno od zadnjih so posneli v vasi Nagri, kjer ima zvezna vlada na zemlji, ki je vir prezivetja okoli 3000 prebivalcev, druge načrte. »Ne uzurpirajte zemlje, ki jo obdelujemo!« med protestom kričijo v kamero. »Uporabljamo jih za mobilizacijo ljudi in hkrati kot pritisk na zvezne vlade,« pravi Kurup Stalin. Po njegovih besedah v prvi vrsti poskušajo prekiniti medijski molk.
Nujnost družbene obnove
Južnoafriški aktivist Mark Heywood se medtem v gibanju Section27, ki je v zgolj štirih letih iz deset aktivnih članov zraslo na 35.000, bori proti diskriminaciji obolelih za virusom HIV. »Grožnja epidemije spolno nalezljivih bolezni je v Južni Afriki še vedno prisotna. To so pravzaprav posledice neenakosti, ki jo je zakoličil apartheid,« je opozoril Heywood. »Revni in oboleli niso opolnomočeni in to so predvsem ženske, otroci in migrantski delavci.«
Heywood je prepričan, da se je treba z grožnjo nalezljive bolezni spopasti tudi znotraj skupnosti same. Prav zato, pravi, so oblikovali gibanje, ki v njegove prve vrste postavlja tiste najbolj ranljive, in to, nadaljuje, zgolj zato, da se jih tudi na ta način opolnomoči. Hkrati so začeli ljudi tudi poučevati o boleznih in virusih ter o njihovih vzrokih. »Zdaj lahko, denimo, v bolnišnici, ko jim tam predpišejo tableto za glavobol, zahtevajo kaj drugega,« še opiše Heywood.
Čeprav Južno Afriko, kot pravi aktivist, uvrščajo med tako imenovane države s srednje visokimi prihodki, pa to po njegovem − zaradi čedalje večje neenakosti − ne drži. »Kot nam ni uspelo zajeziti epidemije virusa HIV, se tudi ni začela prepotrebna družbena obnova,« je sklenil Heywood.
