Tiskane izdaje
Dobre tri tedne pred predvidenim referendumom zagovornikom škotske neodvisnosti ne kaže dobro, meni John Curtice, profesor na glasgowski univerzi Strathclyde in eden vodilnih komentatorjev škotske politike. Če se ne bo zgodilo kaj nepričakovanega, pričakuje, da bo Škotska glasovala proti izstopu iz Združenega kraljestva.
Curtice kot zanimivo karakteristiko predloga za neodvisnost izpostavlja željo predlagateljev – Škotske nacionalne stranke (SNP), ki jo vodi premier Alex Salmond –, da na določenih področjih ohranijo sodelovanje s preostalimi deli zdajšnje skupne kraljevine, namesto da bi se povsem ločili. Zapisi v beli knjigi škotske neodvisnosti kažejo, da poskušajo predlagatelji v veliki meri obdržati razmeroma tesen odnos s preostankom Združenega kraljestva in ohraniti tiste dele, ki jih ljudje cenijo, med njimi skupno valuto, območje nemotenih migracij, obrambno sodelovanje, kraljico in javni servis BBC.
Hkrati obstajajo področja, na katerih hočejo narediti konec sodelovanju, na primer na področju jedrskega orožja in hrambe jedrskih odpadkov ter črpanja nafte. Nekateri kritiki škotskega načrta za neodvisnost tako pravijo, da hoče Škotska obdržati vse, kar je v njenem odnosu z Združenim kraljestvom dobrega, in se znebiti tistega, kar je slabo, to pa po njihovem mnenju ni mogoče.
Kako pomemben dejavnik škotskega referenduma o neodvisnosti je želja škotskega naroda po lastni državi?
To je ena ključnih posebnosti tega referenduma. Pri njem ne gre le za stališče: 'Sem Škot, Škotska je narod, zato bi morala biti neodvisna.' Govorimo o družbi, v kateri je identiteta zelo močna – večina ljudi, od 80 do 90 odstotkov, se izreka za Škote, zato je to dominantna in hkrati ločevalna identiteta prebivalcev Škotske od preostalega dela Združenega kraljestva, toda prav tako se veliko ljudi, čeprav morda nekoliko manjši delež, izreka za Britance.
Združeno kraljestvo se je s podobnim vprašanjem že soočilo. Ko ga je Irska leta 1922 zapustila, je bilo to skorajda brez izjeme zato, ker so ljudje zavzeli stališče 'Mi smo Irci, Angleži so si nas prisvojili, nikoli ne bi smeli biti tukaj, nikoli nismo hoteli biti del njihovega kraljestva in hitreje ko gremo ven, bolje bo'. Vprašanje identitete je bilo takrat dominantno. Tokrat pa govorimo o delu Združenega kraljestva, ki se je z njim prostovoljno združil leta 1707, sto let za tem, ko je škotska krona nasledila angleško. Govorimo o delu Združenega kraljestva, ki je v njem igral več kot polno vlogo in je s tem postal del njegove entitete.
Na vprašanje, ali hočemo, da Škotska postane neodvisna, tako ne moremo odgovoriti z identiteto, poleg tega je tista, ki je tako rekoč vredna več, britanska. Septembrski referendum zato pravzaprav ni referendum o škotski, ampak o britanski identiteti. Vprašanje, ki si ga veliko ljudi zastavlja, je: 'Ali hočem zapustiti Združeno kraljestvo?' Javnomnenjske raziskave trenutno kažejo, da je odgovor za večino ne, čeprav hkrati večina meni, da bi morali o škotskih notranjih zadevah odločati v Edinburgu.
Katerim vprašanjem torej Škoti namenjajo največ pozornosti? Katera posledica morebitne neodvisnosti jih najbolj skrbi in katere se najbolj veselijo?
Ker z identiteto ne moremo odgovoriti na vprašanje, ali naj Škotska postane neodvisna, najdemo ločnico med volivcem, ki bo obkrožil 'da', in tistim, ki bo obkrožil 'ne', v predvidenih praktičnih posledicah neodvisnosti. Vprašanje, ki najbolj ločuje volivce za in proti, je, ali bo neodvisnost škotskemu gospodarstvu prinesla koristi ali ne. Kdor misli, da bo, bo neodvisnost skoraj zagotovo podprl, kdor meni nasprotno, pa ne.
Večina ljudi septembra ne bo odgovarjala v skladu s čustvenim izrazom lojalnosti, ampak bo njihov odgovor skupek tega, kar si mislijo o posledicah. Prav gotovo bo torej ključno vprašanje, ali bo neodvisna Škotska bolj ali manj uspešna. Pojavljajo se seveda tudi druga vprašanja, na primer, ali bo škotski glas v svetu močnejši ali šibkejši in ali bo neodvisna Škotska družba bolj enakovrednih ljudi, vendar ta vprašanja, čeprav so med kampanjo postala vidnejša, nimajo takšnega vpliva kot vprašanje gospodarstva.
Kako bo Škotska glasovala na prihajajočem referendumu? Za neodvisnost ali proti?
Doslej smo izvedli približno 75 javnomnenjskih raziskav, 74 jih je pokazalo, da bodo Škoti glasovali proti neodvisnosti, čeprav ne z veliko večino. Če se v naslednjih nekaj tednih ne bo zgodilo kaj dramatičnega, pričakujemo, da bo Škotska glasovala proti.
Javnomnenjske raziskave kažejo, da privrženci neodvisnosti zaostajajo za nasprotniki. So Škoti 'zmrznili' pred morebitno neodvisnostjo?
Pravzaprav ne, ker se večina sploh še ni ogrela za zamisel. V bližnji škotski zgodovini namreč še ni bilo obdobja, ko bi bila neodvisnosti naklonjena trdna večina. Javnomnenjske raziskave sicer kažejo, da se je podpora neodvisnosti med januarjem in marcem, torej po objavi bele knjige neodvisnosti in prvih odzivih britanske vlade na predloge o monetarni uniji, povišala za približno tri ali štiri odstotne točke, več pa ne. Od konca marca podpora celo spet pada.
Ali bi, če bi imeli na voljo več časa, zagovorniki neodvisnosti lahko zmagali?
To je težko napovedali, a za zdaj za kaj takega ne vidim dokazov.
Se bo še kdaj pojavila priložnost oziroma bo še kdaj dovolj politične volje za tovrsten referendum?
Morda, toda le, če bo Škotska nacionalna stranka znova osvojila absolutno večino v škotskem parlamentu, kar ni enostavno. Prav gotovo se to ne bo zgodilo v bližnji prihodnosti, morda pa čez petnajst ali dvajset let.
Ali obstaja alternativa ali boljša alternativa za Škotsko, kot je neodvisnost?
Neodvisnost ni edina možnost, o kateri teče beseda. Več političnih strank je predstavilo predloge, ki bi Škotski podelili več moči. Nekaj stvari se že spreminja, predvsem na področju davkov. Običajno je tako: če Škote vprašate, kdo bi moral skrbeti za notranje zadeve, odgovorijo, škotski parlament, Westminster pa bi moral prevzeti le vprašanja zunanje politike in obrambe. Javno mnenje kaže, da je večina pripravljena na kompromis, torej da bi imel škotski parlament v okvirih zdajšnje ureditve več pooblastil.
Bi škotski referendum lahko postal precedenčni primer za kakšen drug referendum o neodvisnosti, na primer katalonski?
Katalonija škotski referendum vsekakor zelo pozorno spremlja, toda katalonskim oblastem, ki bi rade izvedle referendum na krilih škotske potrditve, se želja morda ne bo izpolnila. Med tema dvema referendumoma je tudi bistvena razlika: Škotska ga pripravlja s privolitvijo osrednjega dela države, Katalonija pa ne. V Združenem kraljestvu namreč že obstaja precedens – nekaj podobnega se je zgodilo na Severnem Irskem.
Združeno kraljestvo se je kot multinacionalna država naučilo, da se te stvari dogajajo, stališče španske vlade pa je drugačno. Po njihovem mnenju je španska država nedeljiva in nobena regija ne more izvesti referenduma o neodvisnosti, zato se Katalonija in Madrid morda bližata ustavnemu nesoglasju. Temu se je Združeno kraljestvo izognilo.
To je lahko morda tudi model za prihodnost – poglejte samo trenutne razmere na Krimu ali nedavno zgodovino Balkana, kjer so se tovrstni spori pogosto reševali s prelivanjem krvi, tu pa se rešujejo z glasovnicami.
