Tiskane izdaje
V Evropski uniji so mnogi, med njimi zlasti številne humanitarne organizacije, veliko pričakovali od razsodbe Evropskega sodišča, ki je vse od lanske jeseni odločalo tako rekoč o bistvu evropske azilske politike - o pravici beguncev, ki jim grozijo smrt, mučenje in preganjanje, do legalnega vstopa v Evropsko unijo.
Odkar je namreč večina članic Evropske unije tesno zaprla svoje meje, beguncem - tudi kadar ne gre za tako imenovane ekonomske migrante ampak za ljudi, ki jim dejansko grozita smrt in mučenje - praktično ni več na voljo nobena legalna pot za beg na varno. Če hočejo pobegniti iz nemogočih razmer na Bližnjem vzhodu ali v severni Afriki, in si z begom v večini primerov rešiti življenje, so se prisiljeni podati na številne ilegalne poti po kopnem ali čez smrtno nevarno Sredozemsko morje, kjer jih najprej do kosti oberejo različne tihotapske tolpe, nato pa skupaj s starci in otroki praviloma obtičijo v katastrofalnih, človeka nevrednih razmerah v katerem izmed begunskih taborišč.
Zavrnjeni »humanitarnim vizum«
Sodni spor pred Evropskim sodiščem je lansko jesen sprožila družina sirskih ortodoksnih kristjanov s tremi otroki, ki je zaradi preganjanja, ugrabitve enega izmed njenih članov in mučenja na belgijskem veleposlaništvu v Beirutu (Libanon) vložila prošnjo za tako imenovani »humanitarni vizum«. Malo ljudi namreč ve, da po tako imenovanem evropskem vizumskem kodeksu vse od julija 2009 obstaja teoretična možnost za tak legalen vstop v EU, ki dejansko omogoča devetdesetdnevno bivanje, med katerim je potem mogoče vložiti prošnjo za azil, da pa je pot do takega »humanitarnega vizuma« seveda zelo zapletena.
Očitno dovolj razgledan in izobražen sirski zakonski par, ki je s tremi majhnimi otroki pobegnil iz Alepa, je táko prošnjo na belgijskem veleposlaništvu v Beirutu vložil oktobra 2016. Družina je pred tem morala dokazati, da njene člane kot ortodoksne kristjane preganjajo, da jim strežejo po življenju, in da se zaradi hermetično zaprtih sirskih in libanonskih meja v nobeni izmed sosednjih držav ne morejo registrirati kot prosilci za politično zatočišče. Belgijski urad za tujce jim je prošnjo zavrnil z razlago, češ da nameravajo v Belgiji očitno ostati dalj časa, sirski par pa je nato s pomočjo svojcev in odvetnikov v Belgiji vložil tožbo, ki je navsezadnje končala pred luksemburškim Evropskim sodiščem.
Možnosti za njuno zmago niso bile majhne, kajti po 4. členu evropske listine o človekovih pravicah so članice Evropske unije po veljavni zakonodaji dolžne pomagati ljudem, ki jim grozita mučenje in preganjanje. Za povrh je Evropska unija ne tako dolgo nazaj tudi sama na veliko razpravljala, ali ne bi bilo smiselno prevelikega navala beguncev zmanjšati tudi tako, da bi na veleposlaništvih članic EU v tujini, ali pa kar v azilnih centrih na afriških in bližnjevzhodnih tleh, odprli urade, kjer bi po evropski zakonodaji do azila upravičeni begunci lahko vložili prošnje in v primeru odobritve potem tudi legalno dopotovali v Evropo. To bi po prepričanju strokovnjakov ustavilo kaotičen in v marsičem povsem neobvladljiv pritisk vseh mogočih in nemogočih migrantov na Evropo, tihotapskim tolpam bi pokvarilo njihov umazani »biznis«, ljudem, ki so res potrebni pomoči, pa omogočilo človeka dostojen beg na varno.
Evropsko sprenevedanje
A je od teh idej, ki imajo sicer vse potrebno »pokritje« v obstoječi evropski zakonodaji, na koncu ostalo bolj malo. Panična in povsem neenotna Evropska unija se je z izgovorom, da veleposlaništva posameznih držav članici in evropske izpostave v tujini ne bi zmogla kompetentno razsojati o tako zapletenih zadevah, kot je vprašanje, kdaj ljudem, ki prosijo za azil, dejansko grozi nevarnost, odločila za brutalno zapiranje svojih meja. Zdaj je članicam, ki se o skupni rešitvi problema nikakor niso zmogle dogovoriti, s svojo določitvijo pritegnilo tudi Evropsko sodišče.
Z razsodbo je namreč potrdilo, da članice EU tudi v prihodnje beguncem ne glede na njihovo ogroženost, evropsko listino o temeljnih pravicah in evropsko konvencijo o človekovih pravicah niso dolžne izdajati tako imenovanih humanitarnih vizumov. Vsaka posamezna članica ima namreč po tej razsodbi pravico o dovoljenju, ki omogoča dolgotrajnejše bivanje, odločati sama, povsem samostojno in v skladu s svojo nacionalno zakonodajo.
Če bi namreč državljanom tretjih držav dovolili, da si sami izbirajo državo, v kateri bi zaprosili za politično zatočišče, bi to po razlagi Sodišča EU preveč ogrozilo splošno evropsko ureditev, ki določa, v kateri članici so begunci najprej dolžni zaprositi za mednarodno zaščito. Kar pa je, bolj kot ne, le priročno zavit pravniški izgovor.
Kajti če bi sodišče odločilo v prid sirski begunski družini, bi to v sedanjih evropskih razmerah, ko praktično nobena članica noče slišati o beguncih, pomenilo pravo malo revolucijo, ki v EU nikakor ne bi bila mogoče brez takojšnje uvedbe veliko bolj skupne evropske azilske politike. Vendar pa bi taka odločitev sodišča za vse tiste begunce, ki so dejansko upravičeni do azila in v resnici potrebujejo pomoč, v praksi pomenila, da jim ne bi bilo več treba ubirat smrtonosnih tihotapskih poti čez Sredozemsko morje, tvegati svojih življenj in življenj svojih otrok, pri tem pa se še poniževati pred različnimi kriminalnimi tolpami tihotapcev z ljudmi. V EU bi lahko dopotovali kot normalni, resda pomoči potrebni ljudje, z vizumom v roki in po legalni poti.
