Turčija bi izsiljevala, Evropa se ne da

Turške grožnje EU z novim migracijskim valom so lahko le pogajalska taktika.

Objavljeno
02. september 2016 22.45
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj

Bruselj - Odnosi EU s Turčijo so poleti postali zapleteni, še posebno zaradi negotovosti glede usode begunskega pakta in nadaljevanja velikih čistk po spodletelem udaru. A evropska politika se že vrača v stare tirnice. 

Četudi v Avstriji zahtevajo kar prekinitev pogajanj o polnopravnem članstvu s Turčijo, v drugih članicah prevladuje bolj pragmatičen ton. »Ni normalno, da imamo po spodletelem puču, ko smo izrazili močno solidarnost z izvoljenimi turškimi voditelji, medsebojne frustracije namesto zbliževanja,« je na neuradnem zasedanju zunanjih ministrov EU v Bratislavi ocenil vodja diplomacije predsedujoče Slovaške Miroslav Lajčák. Prepričan je, da so pogajanja najboljši vzvod za vpliv na razvoj v kandidatkah za članstvo.

Avstrija v drugih glavnih mestih sicer nima somišljenikov glede prekinitve pogajanj, a zunanji minister Sebastian Kurz opaža, da so v več članicah - tako kot v Avstriji - proti odpiranju novih pogajalskih poglavij. To je bilo Turčiji obljubljeno v letošnji begunski kupčiji z njo, po kateri se je skoraj ustavil tokov beguncev na grške otoke. Kurz je opozoril, da pogovori z Ankaro ne bi smeli avtomatično voditi v članstvo, saj da EU dobro sodeluje s številnimi državami in vse med njimi se ne pridružujejo Uniji.

Po zaostreni retoriki med EU in Turčijo so v zadnjih dneh, vsaj na evropski strani, toni postali bolj blagi. Tako od turške oblasti pričakujejo, kot je dejal italijanski zunanji minister Paolo Gentiloni, da deluje v okviru pravne države in spoštuje človekove pravice. V očeh evropskega komisarja za sosedsko politiko Johannesa Hahna je v odnosih s Turčijo bolj kot odpiranje pogajalskih poglavij kočljivo begunsko vprašanje in gospodarsko sodelovanje. EU je v Turčiji daleč največji investitor, turški turizem pa doživlja dramatičen padec.

Dialog se bo nadaljeval na jutrijšnjem delovnem zajtrku zunanjih ministrov 28 članic EU s turškim kolegom Mevlütom Çavuşoğlujem.

Sodelovanje v obojestranskem interesu

Sredi poletja je bilo videti, da so odnosi med EU in Turčijo zašli povsem v slepo ulico, a po počitnicah je na obeh straneh kar nekaj znamenj odjuge in večje konstruktivnosti. 

Sodelovanje je namreč v obojestranskem interesu. V Ankari sta se s tamkajšnjimi vodilnimi politiki že pogovarjala predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz in komisar za migracije Dimitris Avramopulos. Napredka pri kočljivih vprašanjih, predvsem glede odprave vizumov za potovanja Turkov v EU, ni bilo. Ena od osrednjih obljub Turčiji v okviru begunskega pakta je liberalizacija vizumskega režima. Evropska komisija je sicer večkrat priznala napredek, a po zadnjem poročilu sedmih pogojev od 72 še vedno ni izpolnila. 

Zares žgoče je le vprašanje amandmajev na protiteroristično zakonodajo, ki jo v Turčiji uporabljajo za pregon časnikarjev, akademikov in drugih kritikov. Turški premier Binali Yildirim je Schulzu brez zadržkov dejal, da v času okrepljene teroristične nevarnosti zakonodaje ne bodo spreminjali. »Gre za življenje in smrt,« mu je pojasnjeval. Rok za vizumsko liberalizacijo iz begunske kupčije se je iztekel že konec junija. Odtlej velja oktober kot rok iz prejšnjega dogovora. 

V Ankari napenjajo mišice in ves čas grozijo, da brez odprave vizumov begunske kupčije ne bodo več izvajali in da bo posledica nov migracijski val proti Evropi. V kupčiji se je Turčija zavezala, da bo preprečevala nezakonite migracije z njenega ozemlja v EU in da bo sprejela vse nove migrante z grških otokov. Predvideno je bilo, da bodo do azila v EU upravičeni le ljudje, ki bi individualno dokazali, da Turčija za njih ni varna država in da tam nimajo zaščite. Vsi drugi bi morali biti vrnjeni. 

Zadnji teden v Grčijo 986 ljudi

Sistem v praksi ne deluje. Doslej ni bil iz Grčije na silo vrnjen niti en migrant. Ker grški azilni organi Turčije ne morejo obravnavati kot tretje varne države - na svoji strani imajo nevladne organizacije -, prosilcev ne vračajo na drugo stran morja. Eden od oblikovalcev pakta, vodja možganskega trusta Evropska iniciativa za stabilnost Gerald Knaus, pravi, da Turčija ni izpolnila obljubljenega glede spoštovanja pravic migrantov, ki bi bili vrnjeni z grških otokov. 

Če bi države na balkanski poti povsem zaprle meje, ljudje ne bi mogli naprej. V Grčiji, kjer je že obtičalo približno 60.000 beguncev in migrantov, že bijejo plat zvona, ker njihovo premeščanje ne deluje. Od načrtovanih 66.400 jih je bilo doslej premeščenih le 3453, od tega 60 v Slovenijo. Tudi pomoč drugih članic za obdelavo prošenj za azil je pomanjkljiva. V zadnjih tednih se je okrepila bojazen, da bo Turčija spet odprla vrata za pot beguncev čez Egejsko morje v Grčijo. 

V zadnjem tednu avgusta je prišlo v Grčijo 986 ljudi ali 36 odstotkov več kot teden prej. Kljub povečevanju števila prehodov v poletnih mesecih so številke še vedno krepko nižje kot pred sklenitvijo kupčije s Turčijo, ko je na grške otoke vsak dan prispelo več tisoč Sircev, Iračanov, Afganistancev ... V diplomatskih krogih je ves čas na mizi vprašanje, ali je sploh v interesu Turčije, da sporazum z EU propade, in koliko so grožnje iz Ankare sploh verodostojne. 

Daleč do polnopravnega članstva

Dva od argumentov za turško igro je po dvournih pogovorih s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom na ZDF omenjal Schulz. »Mislim, da turška vlada noče postati zaveznica tihotapskih tolp, ki jih je šele spravila pod nadzor,« je povedal. Če bo spet več ljudem uspelo priti v Grčijo, se bo po njegovem okrepil pritisk še na Turčijo. Pričakuje pragmatično rešitev v skupnem interesu. Glavna akterja v sklepanju kupčije, nemška kanclerkaAngela Merkel in Erdoğan, se bosta prihodnji teden srečala ob robu zasedanja G20 na Kitajskem. 

Posebna tema je nadaljevanje pristopnih pogajanj s Turčijo. Cilj procesa, ki se je začel pred več kot desetletjem, je sicer polnopravno članstvo Ankare, a tega še dolgo ne bo. Četudi se v nekaj državah, denimo v Avstriji, zavzemajo kar za demonstrativno ustavitev pogajanja, v članicah prevladuje prepričanje, da bi se pogajalski proces nadaljeval. Služil bi kot okvir za komunikacijo in spodbujanje želenih reform v Turčiji. Kljub temu med članicami EU ni soglasja niti o odpiranju dveh novih pogajalskih poglavij.