Turčija izpustila nemškega aktivista za človekove pravice

Berlin – Nemški aktivist za človekove pravice Peter Steudtner je po večmesečnem priporu v Turčiji spet doma, potem ko mu je istanbulsko sodišče­ skupaj s švedskim kolegom ­Alijem Gharavijem, s katerim sta poleti sodelovala na prireditvi organizacije Amnesty ­International, dovolilo odhod.

Za izpustitev je pri turškem predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu po informacijah nemških medijev posredoval nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder. Nekdanjemu socialdemokratskemu kanclerju se je po poročanju revije Der Spiegel med prvimi zahvalil njegov tesni strankarski kolega in zunanji minister Sigmar Gabriel, ki naj bi tudi prišel na idejo o Schröderjevem posredovanju v soglasju s krščanskodemokratsko kanclerko Angelo Merkel. Steudtnerju, ki je julija na prireditvi turške sekcije organizacije Amnesty Internatio­nal govoril o spletni varnosti in nenasilnem posredovanju v konfliktih, je zaradi obtožbe članstva v oboroženi teroristični organizaciji grozilo do 15 let zapora.

Erdoğan pisatelju pokvaril počitnice

Zdaj bo vsaj v Nemčiji na varnem, a bo najbrž dobro premislil, preden bo znova odpotoval v tujino. Istanbulsko sodišče bo namreč novembra nadaljevalo postopek. Da lahko turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan išče domnevne nasprotnike tudi z mednarodno tiralico, pa je doživel nemški pisatelj turškega rodu Doğan Akhanlı. V Interpolu so že preklicali tiralico, pisatelju pa je kljub temu dodobra pokvarila počitnice v španski ­Granadi.

Posredovanje za nemškega aktivista za človekove pravice ni prva takšna akcija nekdanjega kanclerja, ki je nedavno postal član nadzornega odbora ruskega večinsko državnega naftnega podjetja Rosneft. Po plazu kritik zaradi Schröderjevega visokega položaja v podjetju, ki je zaradi ruske aneksije Krima na seznamu sankcij Evropske unije, je zunanji minister Gabriel spomnil, kako dobrodošla je bila pomoč njegovega političnega mentorja pri osvoboditvi nemških opazovalcev Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) v vzhodni Ukrajini. »Ko so ga potrebovali za pogovor s Putinom, se je vsem zdelo super,« je poudaril nemški socialdemokratski zunanji minister.

Sigmar Gabriel je po njegovi selitvi v kanclersko palačo nasledil Schröderja na položaju premiera Spodnje Saške, poleti pa sta razburila nemško javnost s skupno večerjo z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom.

V tesnih odnosih z avtokrati

Nekdanji nemški kancler se ne ponaša le s tesnimi odnosi z ruskim prvakom, ampak je kljub številnim krizam med Nemčijo in Turčijo ostal v dobrih odnosih tudi s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom. Socialdemokratski politik je odločilno pripomogel k začetku pogajanj za pridružitev Turčije Evropski uniji in je leta 2005 še po volilnem porazu obiskal tedanjega premiera Erdoğana. Schröderjeva naslednica Angela Merkel in njena konservativna unija CDU/CSU sta bili že tedaj veliko manj naklonjeni članstvu skoraj 80-milijonske islamske države v EU. Tudi zaradi očitkov na račun Erdoğanove avtoritarnosti je ta zamisel zdaj bolj ali manj pokopana, toda ali bi se Turčija z bolj naklonjenimi politiki v Berlinu in Bruslju razvijala drugače? To se sprašujejo tudi številni kritični Turki, saj je islamistični politik, zdaj imenovan »turški sultan«, v prvih letih na oblasti veljal za ­gospodarskega reformatorja.

Deset Nemcev v turških zaporih

Zdaj, ko v turških zaporih sedi še najmanj deset nemških držav­ljanov ali prebivalcev Nemčije turškega rodu, je na to vprašanje težko odgovoriti. Ob vsem veselju zaradi osvoboditve aktivista za človekove pravice Petra Steudtnerja Nemčijo še naprej skrbi za dopisnika časopisa Die Welt Deniza Yücela ter novinarko in prevajalko Meşale Tolu, ki je v preiskovalnem zaporu s svojim otrokom in ji zaradi obtožbe članstva v skrajno levičarski organizaciji grozi do 20 let zapora.

Po ponesrečenem poskusu državnega udara so v zaporu ali brez zaposlitve tudi številni drugače misleči ali samo drugače politično opredeljeni Turki, in če si nekdanji kancler, ki se upira vsem kritikam svojega delovanja, lahko privošči tesne odnose z avtokratstva obtoženimi voditelji, si jih sedanji voditelji Nemčije ne morejo. Kanclerko Angelo Merkel so neizprosno napadali že zaradi dogovora s turškim predsednikom o omejitvi navala beguncev.

To sodelovanje vsaj za zdaj ostaja, zaradi zapiranja nemških državljanov pa je vlada že zaostrila odnos do Turčije, kar vpliva tudi na gospodarske odnose med državama – in celo na begunsko krizo. Vse več prosilcev za azil namreč zdaj prihaja tudi iz Turčije. Po podatkih nemškega zveznega urada za migracije in begunce samo do septembra skoraj 5000 ljudi. Velika večina ne more upati na azil v Nemčiji, težko pa si je predstavljati, da bi ga lahko zavrnili stotinam nekdanjih turških častnikov pri vojaški zvezi Nato in številnim drugim, ki se lahko upravičeno bojijo Erdoğanove težke roke.