Tiskane izdaje
Turčija je pri reševanju begunske krize nepogrešljiva zaveznica Nemčije in vse Evrope, njen predsednik pa pri šali – ne pozna šale. Po protestih iz Ankare zaradi kritičnega obravnavanja predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana na nemški javni televizijski postaji so v Berlinu poudarili, da se kljub vsem skupnim interesom o medijski svobodi ni mogoče pogajati, vanjo pa spada tudi satira. Predstavnica za tisk zunanjega ministrstva je še povedala, da so nemški voditelji turškim sogovornikom že večkrat izrazili zaskrbljenost zaradi odnosa do tiska.
Pri tem pa satirični posnetek, ki je tako razjezil turškega voditelja, niti ne karikira preveč, kot to pogosto počnejo humoristi. Z verzom »novinar, ki napiše kaj, kar Erdoğanu ni všeč, je naslednji dan že v zaporu« se lahko poistovetijo številni novinarji države, ki jo organizacija Novinarji brez meja na lestvici svobode tiska postavlja na 149. mesto od 180. Pri NDR/ARD na glasbo Nenine pesmi Irgendwie, irgendwo, irgendwann (Nekako, nekje, nekdaj) ter z besedilom v slogu »Erdowie, Erdowo, Erdoğan« kažejo tudi dejansko obračunavanje turške policije z demonstranti in predsednikovo palačo, ki si jo je »šef Bosporja, ki živi na veliki nogi«, dal zgraditi na zaščitenem območju.
Skrbi za slavo svojih kritikov
Najbolj smešno pri vsem tem je, da bi bila 17. marca predvajana oddaja brez turškega vmešavanja najbrž že pozabljena, saj v Nemčiji sploh ni odmevala. Završalo je šele, ko so na zagovor na turško zunanje ministrstvo poklicali nemškega veleposlanika, in šele po teh pritožbah so si kritično pesem na internetu ogledale množice. Nemški in drugi komiki se bodo zdaj morda celo prerivali, kdo bo objavil kaj ostrega o preobčutljivem turškem predsedniku. Erdoğan zna poskrbeti za slavo svojih kritikov, se zdaj šalijo v Nemčiji.
A se tudi danes temu lahko smejijo le tam, kjer se satiriki in novinarji še počutijo varne. Nemci z malo daljšim televizijskim spominom se še spominjajo pokojnega Rudija Carrella, ki je s svojim satiričnim televizijskim dnevnikom leta 1987 povzročil pravo krizo med Zahodno Nemčijo in islamskim Iranom. Priljubljeni nizozemski zabavljač je prikazal TV-montažo ajatole Homeinija, ki mu kot ženske iz množice kakšni pop zvezdi pred noge mečejo spodnje perilo. Posnetek je trajal le štirinajst sekund, iranski veleposlanik v Zahodni Nemčiji pa se je pri pooblaščencu na zunanjem ministrstvu za Bližnji in Srednji vzhod takoj pritožil zaradi žaljenja njegovih verskih čustev. Ta si je lahko potem miril v domovini, saj so ga iz Teherana odpoklicali domov in za nameček še ukinili letalsko linijo med državama ter na poulične proteste proti fašistični Nemčiji poslali režimske študente.
Prizadeti nemški
Sporni posnetek zdaj tudi v nemščini
Zato pa se je Carrell sam opravičil iranskemu ljudstvu, a je vseeno prejel več groženj s smrtjo in oddaja se je kmalu nato iztekla. Kako kruto se znajo maščevati samozvani branilci islama, je kasneje pokazala vrsta atentatov na satirike s pariškim Charliejem Hebdojem kot zadnjim tragičnim primerom. Tudi za številne nemške komike je videti, da se raje spravljajo nad domačo katoliško cerkev, ki se brani le s tožbami in še to večkrat neuspešno. Zaradi dobesednega prikazovanja »curljanja« papeža Benedikta XVI. v času afer Vatileaks je Vatikan leta 2012 proti satiričnemu časopisu Titanic najprej celo dosegel sodno prepoved sporne karikature, še pred začetkom procesa zaradi narisanega rumenega madeža na papeževem belem oblačilu pa so se pametno umaknili.
Bo tudi turški predsednik Erdoğan spoznal, da se ne izplača spravljati nad novinarje in komike? Pri Extri 3 so sporni videoposnetek že prevedli v turščino in zdaj se lahko tudi Turki sprašujejo, zakaj njihov voditelj tako slabo prenaša šalo – in resnico.
