Tiskane izdaje
V uradu kanclerke Angele Merkel so se sprva dokaj zadržano odzivali na žalitve, ki jih je zaradi spora o predvolilnih nastopih turških politikov na nemških tleh nizal turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan. Odgovarjal je le tiskovni predstavnik zvezne vlade. Zdaj se je zaradi vse bolj nesramnih Erdoğanovih izpadov oglasila tudi kanclerka. Turškega predsednika je opozorila, naj si ne drzne ponoviti tudi proti njej osebno uperjenih očitkov o nemški nacistični preteklosti, sicer se lahko zgodi, da bo njena vlada prepovedala nastope turških politikov v Nemčiji. »Moj stavek, da se morajo turške primerjave z nacizmom nehati, velja. In to brezpogojno,« je kanclerka med nastopom v Hannovru ponovila besede svojega tiskovnega predstavnika. Nemčija namreč ni pripravljena dovoliti, da bi »namen lahko posvečeval sredstva in da bi bilo pri tem dovoljeno kršiti vse tabuje«.
Turški predsednik je v zadnjem času res prestopil vse meje dostojnega. Po vrsti žalitev in očitkov, ki so bili najprej zgolj na splošno uperjeni proti nemškim uradnikom, politiki in politikom, si je minulo nedeljo drznil s svojimi nacističnimi izpadi osebno obtožiti tudi kanclerko. »Ti uporabljaš nacistične metode,« je žugajoče vpil izza govorniškega odra. »Proti komu? Proti mojim turškim bratom v Nemčiji, proti mojim ministrom in poslancem, ki potujejo tja!« S takimi provokacijami je turški predsednik brez dvoma presegel vse meje dovoljenega in končno izzval tudi osebni odgovor kanclerke.
»Tega ne bomo dovolili«
Angela Merkel, ki je že krepko zakoračila v predvolilno tekmo pred jesenskimi parlamentarnimi volitvami, si ne more dovoliti takega obnašanja turškega predsednika, ne kot kanclerska kandidatka za naslednji mandat ne kot še vedno najmočnejša evropska političarka. Erdoğana je zato jasno in glasno opozorila na verbalno noto, s katero je nemško zunanje ministrstvo pred kratkim posvarilo Ankaro pred nedopustnim ravnanjem, ki med drugim žali vse, ki so zelo trpeli pod nacizmom ali so bili celo njegove žrtve. Hkrati je turškemu predsedniku dala nedvoumno vedeti, da so »nastopi turških politikov v Nemčiji mogoči samo, ko dosledno upoštevajo v nemški ustavi zapisana načela«. V nasprotnem bo nemška zvezna vlada, kot je dejala Angela Merkel, »uporabila vse potrebne ukrepe, vključno s preverjanjem v diplomatski noti podeljenih dovoljenj«.
Erdoğanova šibka točka
Grožnja, četudi je na prvi pogled videti zgolj diplomatsko posredna in v primerjavi s primitivnim Erdoğanovim zmerjanjem politično zelo galantna, bi morala zadostovati. V Nemčiji namreč po uradnih statistikah živi od 3 do 4 milijone Turkov, neuradne številke pa so najmanj za milijon ali dva, če ne kar še enkrat višje.
Za turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, ki 16. aprila potrebuje glasove vseh Turkov, če naj mu uspe referendum o ustavnih spremembah in uvedbi predsedniškega sistema, ki bi ga naredil za absolutnega vladarja, so glasovi milijonov v Nemčiji živečih Turkov še kako pomembni. V tako imenovani verbalni noti, s katero je zagrozila kanclerka, sta možni dve prepovedi. Prva se nanaša na predvolilne nastope turških politikov med v Nemčiji živečimi Turki (na Nizozemskem so jih zaradi zelo podobnega spora že prepovedali), medtem ko druga omenja možnost, da bi turškim državljanom v Nemčiji onemogočili izvedbo referenduma o ustavnih spremembah v Turčiji, ki ga za svojo zmago potrebuje turški predsednik.
Čeprav je malo možnosti, da bi kanclerka, ki se veliko bolj kot za zaostrovanje konflikta s Turčijo zavzema za umiritev napetosti, posegla po tako drastičnem ukrepu, bi to vendarle utegnil biti za Erdoğana, če seveda ne bo nehal »nacistično« zmerjati Nemcev in njihove kanclerke, kar precej hud udarec.
