Tiskane izdaje
Berlin – »Res bi rad prišel k vam,« je televizijskemu voditelju Gütherju Jauchu v začetku decembra sporočil soprog nekdanjega nemškega zunanjega ministra Guida Westerwelleja. »Vas in televizijske gledalce prisrčno pozdravlja, a so mu zdravniki odsvetovali nastop.« Šlo naj bi za reakcijo na zdravila, treba bo najti primerno zamenjavo in zato mora visoki politik liberalne FDP v bolnico, je takrat še pojasnil Michael Mronz. Samo nekaj mesecev pozneje ga je pri komaj 54. letih pokopala huda bolezen.
Guido Westerwelle je dolgo upal, da mu bo prav politični poraz pomagal k preživetju. Kot šef nemške diplomacije se zaradi bolečin v kolenu verjetno ne bi odpravil k zdravniku, preveč dela je bilo in preveč pomembnih problemov je bilo treba rešiti. Njegova FDP pa je na parlamentarnih volitvah leta 2013 izpadla iz bundestaga in Auswärtiges Amt je prevzel socialdemokrat Frank-Walter Steinmeier iz nove koalicijske partnerice kanclerke Angele Merkel.
Nekdanji zunanji minister je nenadoma imel veliko več časa za potovanja na priljubljena Mallorco in v New York, vedno povezana z veliko športa, in bolečina v kolenu ga je pri tem ovirala. Zdravnik, ki mu je odvzel kri, pa mu je diagnosticiral levkemijo in politik, ki se je vse življenje bojeval za svoje liberalne ideale, se je znašel sredi veliko bolj temeljnega boja.
Svoj boj z morilsko boleznijo je Guido Westerwell opisal v knjigi Med dvema življenjema, ki jo je po svojih besedah napisal zato, »da bi ostal človek«. Dobro je namreč vedel, da so ga pred tem mnogi identificirali s politiko, ki jo je tako strastno zagovarjal, z liberalnimi pridigami, ki so mnoge jezile. »Egonaut«, ga je nekoč imenoval časopis FAZ, »nepriljubljeni« revija Spiegel.
Prav mladi pravnik iz Bad Honnefa pri Bonnu je leta 2009 pomagal k odličnemu rezultatu svoje FDP na parlamentarnih volitvah in s tem kronal svojo meteorsko politično kariero, ki ga je pri komaj triintridesetih letih privedla do položaja generalnega sekretarja svoje stranke in pri štiridesetih do kanclerske kandidature. Saj ni nihče pričakoval zmage, vsi pa so vedeli, da bo Guido Westerwelle znal bolj kot kdorkoli predstaviti politične in osebne poglede.
Pri tem pa je pokojni zunanji minister v svoji avtobiografiji, ki jo je napisal skupaj z novinarjem Dominikom Wichmannom, jasno predstavil tudi številne poraze svojega življenja, še posebej globoko prizadetost zaradi ločitve staršev v najstniških letih, ko je zaradi nje moral celo gimnazijo zamenjati za »navadno« srednjo šolo. Kasneje ni nikoli več dovolil, da bi ga ustavile osebne bolečine – dokler se mu ni uprlo njegovo telo.
V svoji knjigi opisuje, kako ga je šele bolezen naučila, da človek ne živi zato, da dela, ampak bi moral delati zato, da lahko živi, kako je bil pogosto preveč zahteven do sebe in drugih. A je bil, priznava, le preveč negotov vase. Ko je bil nenadoma samo še »bolani Guido«, pa je doživel več iskrene naklonjenosti kot v vseh ministrskih in političnih letih. »Še nikoli v svojem življenju nisem doživel toliko tolažbe in naklonjenosti kot v najbolj črnih urah.«
Mlad moški, ki je želel odkrito živeti svoje življenje
Kot dopisnica Dela iz Nemčije se seveda dobro spomnim tudi intervjuja, ki sem ga s pokojnim zunanjim ministrom Nemčije imela septembra 2012. Zazvonil je telefon in iz predstavništva za tisk Auswärtiges Amt so preprosto sporočili, kdaj in kje me pričakujejo, evropskim časopisom Le Figaro, La Repubblica in El Pais ter ustanovi Carnegie so želeli dodati še osrednji slovenski časopis.
»Na evrskem obzorju že vidimo svetlobo,« je Westerwelle na samem vrhuncu krize skupne evropske valute že videl luč na koncu tunela. Tedanje obdobje je bilo po njegovem prepričanju primerljivo s prelomi iz osemdesetih, devetdesetih let, ko se odločajo leta, desetletja pred nami. »Odsvetujem uporabo pojma evrska kriza, evro ni v krizi, evro je skozinskoz zdrav,« je dejal. »V Evropi imamo dolžniško krizo, ta pa je tudi pritisk k močnejši integraciji.
Komaj katero področje je primernejše za to kot varnostna in obrambna politika. Evropa lahko svojo varnost zagotovi le skupaj, več skupne varnostne politike tudi zmanjšalo stroške za davkoplačevalce in povečalo varnost Evrope.«
Takšne pronicljive analize položaja doma v Nemčiji, v Evropi in v svetu bomo še pogrešali, sama pa se spomnim tudi Guida Westerwelleja iz njegovih bonnskih časov. Nekega lepega spomladanskega dneva sem se tako kot številni meščani »nemške prestolnice dežja« odpravila ven na sonce in na teraso ene prijetnih, skoraj »velemestnih« kavarn porenskega mesteca, za katerega pravijo, da si ga je kancler Konrad Adenauer izbral za prestolnico povojne Zahodne Nemčije le zato, ker je ležal blizu njegovega Kölna. Pri sosednji mizi je sedel Guido Westerwelle s kavico pred seboj in s časopisom v roki, čisto običajen meščan čisto običajnega nemškega mesta, politično aktivni državljan demokratične države, ki se je izvlekla iz grozljive preteklosti. Mlad moški, ki je želel odkrito živeti svoje življenje.
