V središču mora biti človekovo dostojanstvo

Francesco Rocca je predsednik Rdečega križa Italije in podpredsednik Mednarodne federacije društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca, zadolžen za Evropo. Kot predstavnik humanitarne organizacije v državi, ki se že vrsto let sooča z migrantsko krizo, je kritičen do evropskih inštitucij in njihovega odziva na človeške tragedije. V Ljubljani se je mudil ob dobrodelnem koncertu Rdečega križa Slovenije.

Ta del Evrope se sooča z veliko begunsko in humanitarno krizo. Kako jo vi vidite?

Kot humanitarec vam lahko odgovorim, da ni nič novega pod soncem. Kar se danes dogaja, smo na žalost napovedali že pred več meseci. V začetku letošnjega leta nas je več organizacij, ne samo mednarodna federacija Rdečega križa in Visoki komisariat ZN za begunce (UNHCR), mednarodno skupnost in evropske inštitucije opozarjalo na množično gibanje ljudi prek Balkana. Konec julija pa smo svarili, da bi v nekaj tednih utegnilo priti med 200.000 in 300.000 ljudmi, kar se zdaj tudi dogaja.

Zdaj »plačujemo« za dejstvo, da inštitucije ne prisluhnejo humanitarnim organizacijam. Zelo nas žalosti ta nezmožnost politike, da bi slišala naše delavce in prostovoljce, ki so vsakodnevno v stiku s to dinamiko.

Pred nekaj tedni je mednarodno javnost silno pretresla fotografija malega Aylana, trupla triletnega dečka na pesku. Ker je tako zelo čustvena, tako močna. Nekaj dni se je zdelo, da bo Evropo ta ganljiva podoba prebudila. Nam humanitarcem ta slika ni bila potrebna, ker se na žalost s takimi podobami srečujemo zelo pogosto. Moji prostovoljci skoraj vsak dan pobirajo trupla otrok, žensk, moških na italijanskih obalah. Nismo potrebovali fotografije, da bi se še malo bolj zavedali situacije, v splošni javnosti pa je pretresenost po nekaj dneh žal minila in ni nobenih odgovorov od evropske skupnosti. Mi se odzivamo, smo organizirani, kot humanitraci, v Italiji, Grčiji, Makedoniji, Turčiji, Libanonu, Nemčiji, tukaj, na Hrvaškem. Res je, da se včasih počutimo precej osamljeni in prepuščeni sami sebi, a je ohrabrujoče, da je v civilni družbi močno gibanje. Poskušamo narediti najbolje.

Napovedovali ste, da bo prišlo do takega scenarija. Vendar, kaj se je dejansko spremenilo na terenu? Vojna traja že štiri leta, kaj je bil sprožilec za vse to gibanje?

Bom poskušal ponazoriti. Ko močno dežuje, se zdi, da lahko reka odplavi vso to novo vodo. Potem pa gladina pride roba in je kar naenkrat poplava. Enako je z vodo v kozarcu, polni se in polni, potem pa je ena sama kaplja povzroči, da gre čez rob. Mi živimo takšno situacijo. Prišli smo do ene točke, ko sistem ni več sposoben sprejemanja.

Upoštevati moramo dejstvo, da se stanje strahu in negotovosti za mnoge vleče že preveč let. Številni so pred vojno zbežali iz Sirije v sosednje države pred 2, 3 ali 4 leti. Na začetku so imeli upanje vrnitve domov. Niti Sirijci niti Iračani tradicionalno v zgodovini nikoli niso bili migranti. Živeli so dobro, radi so imeli svoje domovine. Zdaj pa je minilo toliko let, upanje na vrnitev je vse manjše, kot begunci so živeli v slabih razmerah, brez odgovorov, brez izgledov, da bi se v državi zatočišča lahko ustvarili prihodnost, zase in za družino. Govorimo o dostojanstvu ljudi. Vsak od nas bi ravnal enako.

Turčija, Libanon, Jordanija so sprejele na milijone ljudi, a niso dobile zadostne finančne podpore, da bi jim lahko nudile solidne razmere in zadostile njihovim osnovnim potrebam. Humanitarni apeli Rdečega križa, UNHCR in drugih organizacij so naleteli na pičel odziv, niso izpolnili legitimnih pričakovanj.

Po mojem mnenju bi morala mednarodna skupnost take krize obravnavati na drug način, ne le s humanitarno pomočjo beguncem, ampak z neposredno podporo državam gostiteljicam za ekonomski razvoj. Sosednje države so sprejele res veliko število ljudi, s čemer so in še tvegajo socialno nestabilnost. Jordanija, Libanon in Turčija so pod velikim bremenom.

Ali je odziv držav – Grčije, Makedonije, Srbije, Madžarske, Hrvaške, Slovenije – ustrezen?

O vseh državah lahko govorimo, tudi o Italiji, Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji ... Zdaj ne gre za to, kako kakšna država ravna v krizni situaciji. Pogovarjati se moramo o novi politiki, novi ureditvi na evropski ravni. Po ne vem koliko sestankih evropske inštitucije niso prišle do ničesar konkretnega. Ne gre za slovenski odziv ali hrvaško postopanje, gre za to, da sistem odpoveduje, v celoti. Pri tem ponekod v Evropi, nekatere vlade ali določene stranke, igrajo lastno igro, da povečujejo strah pri lokalnem prebivalstvu in si s tem pridobivajo podporo. A to je zgolj odsev tega, da je evropska skupnost popolnoma odpovedala.

Države, ki se soočijo z begunsko krizo, so praviloma prepuščene same sebi, gre pa za to, da najdemo skupno rešitev. Evropski sistem ne deluje. EU je zelo hitra in odzivna, ko je treba razpravljati o ekonomskih problemih Grčije, sestajajo se na nočnih sejah, po ure in ure so pripravljeni razpravljati, takoj bi uveljavljali sankcije, določali roke ... Ko govorimo o človeškem življenju in o njegovem dostojanstvu, vrednotah na katerih temelji naša skupnost, je pa kar naenkrat tišina. Ne le kot član Rdečega križa, temveč kot državljan Evrope, pričakujem več. Kolikokrat so že govorili o kvotah? A jih še vedno ni. Maja se je razpravljalo o preselitvi 24.000 ljudi, kar je iz današnjega vidika smešna številka, ki nima veze z resničnostjo. Narediti je treba korak več in prevzeti odgovornost.

Kakšen pa bi moral biti ustrezen odgovor?

Več različnih odgovorov bi bilo možnih, a v prvi vrsti, kateregakoli bi izbrali, bi moral biti tak, da bi bilo v središču človekovo dostojanstvo. Ena od možnosti, o kateri bi lahko razpravljali, bi zagotovo bila vzpostavitev varnih koridorjev, da bi v prihodnosti preprečili, da bi bili ljudje prisiljeni potovati po morju v rokah tihotapcev. To smo že večkrat zahtevali. Nismo tako naivni, da ne bi razumeli, da je situacija kompleksna in problem večplasten, a dejstvo je, da moramo na nek način voditi ta proces, ker se to ne bo končalo v nekaj tednih. Tudi v nekaj mesecih ne. Sirske krize ne bo konec v naslednjih mesecih, tudi iraške ne. In tudi če bo, bodo potrebna leta, da se po teh groznih vojnah obnovijo države in vzpostavijo razmere za normalno življenje. Pripravljeni moramo biti, da bodo takšne migracije kontinuum. Mi pravimo urgenca nečemu, kar to ni. Najti moramo skupne rešitve, glede na države izvora in tranzita.

Mi kot mreža na terenu ljudi, ki si želijo v Evropo, opozarjamo na tveganja, jim dajemo informacije, kaj jih lahko čaka na stari celini, če ne bodo mogli pridobiti legalnega statusa, da bodo potisnjeni na rob družbe, da lahko končajo v rokah tihotapcev in različnih izkoriščevalcev, ki jih obravnavajo kot sužnje.

V zadnjih mesecih je pozornost medijev usmerjena predvsem k zahodnobalkanski ruti. Kakšna je situacija na italijanskih obalah danes?

Ko smo pred nekaj meseci govorili o libijski ruti in se je goreče razpravljajo o tem, da bi bombardirali plovila, s katerimi tihotapci prevažajo ljudi, v libijskem morju, sem italijanski vladi povedal, da obstaja druga pot, balkanska, ki jo bodo v tem primeru nemudoma aktivirali. Po njej je tudi že prej vsak teden prihajajo po nekaj sto ljudi, in to že vrsto let. Zdaj italijanske obale niso več deležne medijske pozornosti, a prav vsak dan prispe na Sicilijo nekaj sto ljudi. Bili smo posvarjeni, da bo v dveh ali treh tednih število zelo naraslo, ker je pritisk zelo velik, saj prihaja sezona slabšega vremena.

Vi ste že večkrat poudarjali, da nihče ni ilegalen.

Gre za ljudi, človeška bitja. Ne govorim o pravici do vstopa v neko državo, o zakonu ali statusu, temveč o dostojanstvu, s katerim mora vsaka vlada ravnati z ljudmi. Opozarjal sem predvsem na ksenofobijo, ki se po mojem občutku zelo razplamteva po vsej celini. V Italiji nekateri politiki pribežnikom na primer rečejo samo clandestini – ilegalci. Ilegalna je reakcija vlade, ki ne poskrbi za ljudi, ki prosijo zaščito. Ilegalen je lahko pravni status, človeško bitje pa ne more biti ilegalno in je z njim treba ravnati spoštljivo.