Tiskane izdaje
Danes zjutraj so grške oblasti po treh dneh premora v skladu z dogovorom med Brusljem in Ankaro nadaljevale vračanje beguncev iz grških otokov (Lesbos, Ios, Kos) v Turčijo. Na otokih so potekali protesti za zaščito beguncev, toda evropska »rešitev« begunskega vprašanja ne pozna milosti. Kaj šele humanosti.
V pristanišču Mitilini so med vkrcavanjem beguncev in migrantov na ladjo, ki je bila namenjena proti Turčiji, aktivisti poskakali v morje in vzklikali, naj se Evropska unija sramuje. Skupina protestnikov v pristanišču je pozivala k osvoboditvi ljudi, ki so jih bile grške oblasti primorane pripreti po tem, ko je 20. marca začel veljati evropsko-turški dogovor, s katerim je EU za šest milijard evrov usodo beguncev in migrantov prodala Turčiji, iz dneva v dan manj stabilni in do ljudi na begu, milo rečeno, manj prijazni državi.
Z Lesbosa sta danes proti Turčiji izpluli dve ladji, na katerih so bili večinoma Pakistanci, ki v Grčiji niso zaprosili za azil, po prihodu v Turčijo pa jih − enako velja celo za v domovini življenjsko ogrožene Afganistance − čaka deportacija. Po naših podatkih je bilo tudi včeraj med ljudmi, ki so jih vkrcali na ladje, nekaj takih, ki so že zaprosili za azil, ali pa te možnosti zaradi prehitre aretacije niso imeli. Podobno se je dogajalo v ponedeljek, ko se kar trinajst izmed šestinšestdesetih v Turčijo vrnjenih ljudi po podatkih aktivistov in Amnesty Interantional sploh ne bi smelo znajti na ladjah.
Sirski in afganistanski begunci, ki se zavedajo, da jih »evropsko-turški« dogovor vrača v vojno in smrt, v Grčiji protestirajo in drug za drugim ponavljajo, da bodo raje storili samomor, kot pa se vrnili v Turčijo. »Begunci smo. Razmere tu so zelo slabe. Ni vode. Tepejo noseče ženske. Zakaj nas tako obravnavajo? Vse, kar si želimo, je azil. Raje bomo sprejeli smrt kot pa vrnitev. Če nas bodo hoteli deportirati, bomo vsi storili samomor,« je v pismu iz namestitvenega centra in pripora Moria na Lesbosu, ki ga je predal prostovoljcem, sporočila skupina priprtih beguncev, ki so iz Turčije v Grčijo prispeli po 20. marcu. Številni so se v priporu znašli tudi zato, ker preprosto niso imeli možnosti zaprositi za azil, saj grške oblasti − to potrjujejo tudi predstavniki Združenih narodov na otoku − niso zmogle obravnavati vseh ljudi, ki so pripluli na otok.
Negotovost, birokracija, brezup
»Med 20. marcem, ko je dogovor začel veljati, in 1. aprilom. ko je grški parlament sprejel potrebno zakonodajo, smo se soočili z omejenimi zmožnostmi oblasti za procesiranje azilnih vlog. Veliko je bilo nejasnosti,« je s Iosa, kjer vladajo kaotične razmere, včeraj sporočila Katerina Kitidi z Visokega komisariata za begunce pri Združenih narodih (UNHCR).
»Ljudje, ki so zaprti na Lesbosu in Iosu, nimajo tak rekoč nikakršnega dostopa do pravne pomoči. Njihov dostop do storitev in pomoči je omejen, informacij o svojem trenutnem statusu in bodoči usodi skoraj nimajo,« pravi namestnik direktorja Amensty International za Evropo Gauri van Gulik. Po mnenju AI noben prosilec za azil ne bi smel biti avtomatično aretiran, kot se to zadnja dva tedna dogaja na grških otokih. »Priporni centri na Lesbosu in Iosu niti slučajno niso primerni za namestitev ogromnega števila malih otrok, ljudi z gibalnimi težavami in tistih, ki nujno potrebujejo zdravstveno pomoč. Grške oblasti jih morajo takoj izpustiti,« je po tem, ko je ekipa Amensty International obiskal pripone centre, sporočil van Gulik, ki dodaja, da Evropa tisto, kar bi morala biti pot do zaščite, spreminja v nočno moro bodečih žic, nevarnosti in uničujoče tesnobe, ki jo prinaša zavedanje o vračanju v Turčijo.
Trenutno je v Grčiji ujetih okoli 53.000 beguncev in migrantov. Okoli 11.000 jih še vedno vztraja v improviziranem taborišču v Idomeniju ob zaprti grško-makedonski meji. Več tisoč jih čaka v pristanišču Pirej, okoli 4200 pa so jih grške oblasti zaprle v namestitvene centre na Lesbosu in Iosu, ki dejansko delujejo kot zapori.
