Vloga Slovenije: Videti širše in dlje od realne velikosti

München – »Pred šestimi leti smo tukaj pritiskali gumb reset, zdaj pa se spogledujemo in se sprašujemo, kaj smo potem naredili narobe,« je razpoloženje na pravkar končani 51. münchenski varnostni konferenci opisal slovenski predsednik Borut Pahor.

Kot drugi svetovni voditelji tudi sam meni, da smo se z dogodki v Ukrajini in drugje znašli pred največjimi varnostnimi izzivi po drugi svetovni vojni. »S kančkom sreče, ki je na strani pogumnih, se bomo izvlekli iz tega,« je Pahor v bavarski prestolnici navedel ukrajinskega predsednika Porošenka.

Na konferenci ste vodili razpravo o drugih konfliktih v Evropi. Ali nemška in druge diplomacije od vas osebno in od Slovenije pričakujejo posebno vlogo na Balkanu in drugje?

Dejstva, da je Slovenija prvič vodila panelno razpravo, ne bi precenjeval, ne bi pa ga niti podcenjeval. Država, ki je mirno reševala tudi najbolj občutljive spore iz dediščine razpadle države, ki ima zgledne odnose s sosedami in povsod sklepa prijateljske vezi – ko bova končala pogovor, se bom sešel z iransko delegacijo - je bila videti pravšnja za moderiranje razprave z voditelji držav, ki so tako ali drugače vpletene v zamrznjene konflikte. Pomembno je, da se takšna vloga Slovenije utrdi, da smo sposobni videti širše in dlje od svoje dejanske velikosti.

Pogovarjali ste se tako z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom kot z ukrajinskim predsednikom Petrom Porošenkom.

Ukrajinska stran je zelo cenila, da sem naredil izjemo v svojem protokolu in prišel v Kijev na prisego predsednika Porošenka. Tega sicer ne počnem, a s tem smo Slovenci dali vedeti, da razumemo ukrajinske probleme in spoštujemo prizadevanja za njihovo reševanje po mirni poti. Razumemo, da je treba iskati kompromise, toda to mora narediti legitimno izvoljena oblast, ruska federacija pri nas s svojim ravnanjem ne naleti na razumevanje. Po drugi strani pa Slovenija zaradi tega ravnanja ni v celoti pretrgala političnih in gospodarskih stikov z Rusijo. Ruskemu zunanjemu ministru sem dal vedeti, da Slovenija doslej ni in ne bo niti v primeru zaostrovanja ravnala zunaj okvirov Evropske unije in Nata, kolikor manevrskega prostora imamo znotraj tega kot suverena država, pa se bomo trudili negovati dobre odnose. V Rusiji to razumejo ter od Slovenije ne pričakujejo preveč, vedo pa tudi, da Slovenci z Rusi nismo imeli tako surovih zgodovinskih izkušenj kot Poljaki ali Balti. Srečal sem se z estonskim predsednikom Toomasom Hendrikom Ilvesom, ki je ogorčen nad vsem, kar počnejo Rusi. Ruskemu zunanjemu ministru sem rekel, da moramo spoštovati ta čustva. Morda so včasih pregreta, a so iskrena in so dejavnik ravnanj, in Rusija bi morala narediti vse, da bi se umirila. A tega ne počne, in zaradi svoje vloge, zaradi naše doslednosti in odprtosti lahko ruskim prijateljem to povemo.

Približno enako dolgo ste govorili tudi z ukrajinskim predsednikom Petrom Porošenkom.

Naj začnem s tem, kar sva sklenila na koncu: na moje vabilo bo obiskal Slovenijo. Povedal sem, da to ne bi bilo dobro le zaradi gospodarskih razlogov, ampak tudi zaradi političnega sporočila ob problemih in možnostih, ki jih vidi Ukrajina za rešitev sporov. Ne želimo si namreč - in to sem povedal vsem svojim sogovornikom - da bi se geopolitika v tem delu Evrope širila na Zahodni Balkan. Tudi zaradi mojega stališča, da je treba pospešeno nadaljevati širitev EU na Zahodni Balkan, smo vzbudili zanimanje pri vodstvu münchenske varnostne konference.

Na panelni razpravi je sodelovalo tudi nekaj voditeljev z Zahodnega Balkana, med njimi srbski premier Aleksandar Vučić. Srbijo v Nemčiji nekateri sumijo prevelike bližine z Rusijo, v Beogradu pa to odločno zavračajo.

Vučić konec tedna z delom vlade prihaja v Slovenijo in spet se bova pogovarjala o stvareh, ki segajo čez robove dvostranskega sodelovanja in morda celo čez robove procesa Brdo. Srbija na neki način v Sloveniji vidi državo, ki razume njihovo elastičnost in stisko. Otresli so se nekaterih starih navad, ki so jih v devetdesetih pahnile čez rob ugleda v mednarodni skupnosti, zdaj imajo odprto zunanjo politiko, prijateljsko do sosednjih držav, urejajo odnose s Kosovom. Njihova stiska pa je v tem, da si iskreno želijo v Evropsko unijo, a ne za ceno bistvenega strateškega poslabšanja odnosov z Moskvo. Slovenija dobro povzema njihovo stališče, ko pravi, da si moramo prizadevati za srbski vstop v Evropsko unijo, a tako, da ji ne bo treba izbirati med Rusijo in EU.

Ste se s hrvaško zunanjo ministrico pogovarjali tudi o meddržavnih odnosih?

Zdaj bom naredil drugo izjemo in šel na prisego nove predsednice v Zagreb. Hrvaška je sosednja država, pričakujemo pa tudi razsodbo arbitrarnega sodišča o meji v Piranskem zalivu. V primerjavi z obdobjem pred petimi leti so naši odnosi naravnost zgledni in vzor za druge države na območju, od nove predsednice bi rad slišal, koliko je zavezana temu. Želim si, da bi dobro sodelovala, vsekakor si to želijo tudi drugi evropski voditelji, saj je to inspiracija za druge.

Katere nauke naj Slovenija potegne iz kriz okrog sebe in tudi iz domače?

Kot predsednik sem najbolj odgovoren za mir in varnost naše države in moja dolžnost je prepoznati, da v tem času v svetu proizvajamo več problemov, kot pa jih rešujemo. Ne želim vznemirjati ljudi, a moram skupaj z vlado in parlamentom narediti vse, kar je v moji moči, da se pripravimo na situacije, ki se lahko zgodijo, v upanju, da bosta prevladala mir in varnost. Smo del Evropske unije in članica Nata, in kot taki imamo dolžnosti in pravice, z vsem tem je treba znati živeti. Hkrati moramo hitreje in bolj odločno nadaljevati strukturne reforme, da sedanjo rast naredimo trajnejšo, da Slovenijo vrnemo med države, ki uživajo ugled. Rad bi, da vemo, da v svetu opažajo naš gospodarski napredek. Seveda nočemo pretiravati v pričakovanjih, vsi vemo, da je delo še treba končati, in če se hočemo uvrstiti med najboljše, to pomeni reforme. Dober primer je Irska, kjer se niso veliko pritoževali, naredili so težke stvari, država pa je danes zgledna gospodarska sila v Evropi, in mislim, da je to tudi pot Slovenije. Rad bi delil naivno upanje, da je iz nič mogoče ustvariti kaj, a žal mislim, da to ne gre. Slovenija se bo vrnila v Evropo kot zvezda, ko bo znala iz tistega, kar ima, narediti več ali bolje ali bolj konkurenčno. To je naša naloga.