»Vojna ni le bombardiranje. Mi smo na frontni črti«

Med atenskimi brezdomci, ki sodijo med najbolj izpostavljene in ranljive žrtve gospodarske krize in erozije socialne države.
Objavljeno
19. februar 2018 15.59
Boštjan Videmšek, poročevalec
Boštjan Videmšek, poročevalec

Atene – Ko je levičarska Siriza pred dobrimi tremi leti prevzela oblast v obubožani državi, je tisočim brezdomcem na (ne le) atenskih ulicah obljubila, da bo zanje poskrbela med prvimi. To se ni zgodilo. Število ljudi, ki si ne morejo privoščiti niti nastavkov normalnega življenja, pač pa le životarjenje, se je v zadnjih treh letih celo močno povečalo.

V nedeljo pozno popoldan so bile ulice osrednji Aten nabito polne. Skozi razposajeno množico, ki je razposajeno izkoriščala s cerkvenim praznikom podaljšan vikend, se je bilo komaj mogoče prebijati. Restavracije in lokali niso imeli prostih miz. Omizja so bila polna hrane in pijače. To na najbolj očitnih turističnih točkah grške prestolnice nikakor ni osamljen pojav, toda naključnemu in značilno nepoučenemu obiskovalcu lahko kaj hitro ponudi iluzijo – veliko laž – o »koncu krize« in neomajnosti sredozemske kvalitete življenja. Resnica bi bila težko bolj oddaljena.

Velika iluzija

Le nekaj sto metrov iz živahnega središča Atene, te vse prej kot moderne Potemkinove vasi, kažejo povsem drugačen, od dolgoletnega in uničujočega varčevanja ter vzporednega razkroja socialne države ter javne infrastrukture dodobra razbrazdan, celo pretepen obraz. In iz leta v leto – iz meseca v mesec – je slabše. Kriza, ki je že davno postala stanje, je najbolj brutalno udarila po ekonomsko in družbeno najbolj šibkih, močno skrčila nekoč-je-bil srednji razred in na toksične ulice (za)vrgla tisoče, deset tisoče ljudi. Samo na atenskih ulicah po podatkih različnih nevladnih organizacij v tem trenutku životari več kot 20.000 ljudi. Grkov (večina) in beguncev. Po zadnjih podatkih organizacije KYADA, ki skrbi za atenske brezdomce, jih je kar 71 odstotkov na ulice prišlo po izbruhu krize.

Ko je levičarska Siriza pred tremi leti prevzela oblast, je ljudem, ki životarijo na ulicah, obljubila, da bo poskrbela zanje. To se ni zgodilo. Število brezdomcev se je – vzporedno z naraščanjem revščine – še povečalo. Zato so, kot marsikje drugod (od zdravstva do šolstva), najbolj ranljivim ljudem na pomoč priskočila solidarnostna gibanja, eden od pozitivnih fenomenov grške tragedije.

Eno izmed njih, Koraki (Steps), za atenske brezdomce skrbi že dve leti. Skupina prostovoljcev, med katerimi so številni tudi sami izkusili življenje na ulici, brezdomcem dvakrat tedensko deli hrano, oblačila, čevlje, zdravila, … Koraki skupaj z društvom Itaka (Ithaca Laundry) brezdomcev nudijo tudi potujočo pralnico. Preostale dni po mestu kroži kombi mobilne pomoči. Toda njihov koncept ni, kot pravi ustanovitelj Tasos Smetopulus, »filantropski« – ne poteka od zgoraj navzdol, ampak stremi k enakosti. Tudi zato je nudenje pomoči vedno organizirano kot družaben dogodek. Z živo glasbo, kuhanjem, povezovanjem.

»Naš namen je bil ustvariti odprto in varno zatočišče ter družaben prostor za ljudi, ki jih povezuje ulica,« je na malem trgu pred atensko mestno hišo in mesno tržnico v urbanem kaosu zgodnjega nedeljskega večera dejal sivolasi Tasos. »Nočemo le razdeljevati hrane in oblek. Ljudi želimo povezati med seboj, jim vrniti dostojanstvo. Jih naučiti, da skrbijo ne le zase, ampak tudi drug za drugega. Tudi sami imamo ulične izkušnje. Ulica je trda, na njen človek hitro izgine. Tako ali drugače. Zato ljudi učimo tudi, kako preživeti,« je nadaljeval utrujeni možakar, ki navdih in gonilno silo najde izključno v neposredni humanitarni akciji.

Odprto in varno zatočišče za vse, ki jih povezuje ulica

Okoli Tasosa se je hitro zbralo vsaj tristo ljudi, ki jih je v zadnjih letih združilo življenje na atenskih ulicah. Za mnoge je bilo to edino, kar jih je družilo do srečanja s Koraki. Tudi med brezdomci namreč vlada ostra hierarhija in vsako socialno dno imajo svoje socialno dno. Toda na družabnih večerih, ki jih organizira atensko solidarnostno gibanje, ki živi od donacij posameznikov, razlog, za kaj in kako je kdo končal na ulici, ni pomemben. Ljudje, ki so jih oblasti zaradi nezmožnosti plačevanja kredita za stanovanje vrgle na cesto. Dolgoletni odvisniki. Upokojenci, ki z obupno pokojnino ne morejo preživeti. Mati s triletno hčerko, ki neutolažljivo joka. Prostitutke. Trajno brezposelni. Otroci, prisiljeni v beračenje. Afganistanski begunci, ki so že več kot dve leti ujeti v Atenah. Navadni ljudje, ki niso imeli izbire. Bankrotirani moški poznih srednjih let. Invalidni deček v vozičku. Gospa, očitno vajena bistveno drugačnega življenja, zavita v nekoč ugleden moder plašč, utrujen na podoben način kot njen uveli obraz; obraz, ki na vsak način hoče ostati neopažen; neprepoznan. Nemški romar Mathias, ki v Grčiji išče »nov začetek«. Sirska družina. In tudi naključni mimoidoči. Okoli 40 odstotkov Grkov in Grkinj živi pod pragom revščine. Priložnosti za brezplačni prigrizek ne gre zamuditi.

»Vojna ni le bombardiranje. Vojna je tudi revščina. Sistematično uničevanje socialnih storitev. In mi smo na frontni črti. Politika na čelu s Sirizo je revne 'nategnila' s svojo ideologijo. Ko so prišli na oblast, za brezdomce niso naredili ničesar,« je med kuhanjem enolončnice povedal Tasos Smetopulus. Brezdomci so bili dolgo izpostavljeni nasilju uličnih tolp in tudi policije. Še posebej je to veljalo za begunce in migrante, žrtve napadov neonacistične Zlate zore. »Zato pravim, da je ulica frontna črta.«

Breme ulice in revščine

Ljudje so jedli in pili. Nekateri so ob zvokih žive glasbe celo zaplesali. A videti je bilo, da težko navezujejo stike. Med seboj so se pogovarjali le stari znanci. »Oprostite … Nimam več kaj povedati. Na ulici sem že tri leta. Ostal sem brez stanovanja, moral sem se izseliti. Nisem imel kam. Zdaj včasih spim pri prijateljih in iščem delo. Kakršno koli,« je Nikos, dejal bradati možakar v petdesetih letih in, namesto slovesa, zamahnil z roko. Breme ulice in revščine je prehudo, da bi ga lahko delil(i) z neznancem. Tovrstna tesnoba se zaostruje – ljudje so globinsko izčrpani. Ne zaupajo več, upravičeno, nikomur. V prvih letih po izbruhu krize je bilo drugače. Ljudje so bili jezni, angažirani – tudi njihovo razočaranje je bilo sveže. Podzavestno so upali, da bodo s pripovedovanjem o sebi, celo kričanjem, lahko pripomogli k (od)rešitvi. Posamični in kolektivno (množični protesti). Zdaj, ko že dolgo nimajo ničesar, imajo vsega dovolj. Države, politike, novinarjev – vprašanj. Nadležnosti same po sebi. Reči ne – ali nekoga celo nekam poslati – je dejanje dostojanstva.

»Ljudje brezdomcev ne vidijo. Postajajo sekta nevidnih. Večina jih vidi kot ulične pse, kot sestavni, samoumevni del ulic,« je dejala svetlolasa prostovoljka Regina, gospa v poznih srednjih letih, ki za atenske brezdomce skrbi že poldrugo leto. In dodala: »Ravno to moramo spremeniti. Revščina nikakor ne sme biti samoumevna. Proti njej se moramo boriti z vsemi sredstvi, ki jih imamo na voljo. S človečnostjo!«