Vojni zločinci so srbsko naravno bogastvo

Nikoli se ne ve, kdaj bo spet potrebna ideološka matrica, ki je pripeljala do balkanskih vojn.

Objavljeno
22. januar 2018 17.28
Vili Einspieler
Vili Einspieler

V srbsko medijsko folkloro spada tudi sestavljanje seznamov za odstrel. Na njih se pogosto znajdejo aktivisti nevladnih organizacij, ki so proti poveličevanju vojnih zločincev in njihovim nastopom v javnosti. »Junakom« stojita ob strani tudi oblast in pravosodje.

Aktivisti iniciative za človekove pravice se bodo znašli pred sodnikom za prekrške, ker so si drznili protestirati proti nastopu pripadnika zloglasne vukovarske trojke in haaškega obsojenca Veselina Šljivančanina na zborovanju vladajoče Srbske napredne stranke (SNS). Ker so vojnega zločinca imenovali s pravim imenom, so jih obtožili, da so bili nasilni in žaljivi.

Rehabilitacija vojnih zločincev

Srbija ne skrbi le za redke živalske vrste, temveč tudi za vojne zločince, ki so očitno njeno največje naravno bogastvo. Pravosodnih organov praviloma ne zanimajo dejstva in dokazi. Namesto da bi preverili, kaj se je zares zgodilo, se raje opirajo na mnenje vrha oblasti, ki ima v svojih rokah tako usodo države kot tudi državnih uslužbencev. Tudi v tem primeru bo tako odločilnega pomena ugotovitev srbskega predsednika in prvaka SNS Aleksandra Vučića, ki je aktiviste obtožil kršitve javnega reda in miru in napovedal zoper njih sodni pregon.

Strankarskega šefa je nemudoma podprl tudi policijski minister Nebojša Stefanović, ki je obtožil aktiviste, da so si prizadevali izzvati incident. Pristojne državne organe je pozval k ukrepanju tudi vrh SNS, ki je zahteval takojšnjo sankcioniranje domnevnih fašističnih izpadov posameznih aktivistov. Za čisti fašizem so tako označili transparent z napisom »Vojni zločinci naj umolknejo, da bomo lahko spregovorili o žrtvah«. Naprednjaki so pač prepričani, da niso fašisti tisti, ki so organizirali mučenje ranjencev in poboj civilistov na Ovčari, kar je »junak« Šljivančanin sicer plačal z desetletnim aranžmajem v Schewengenu, temveč aktivisti nevladnih organizacij, ki so proti njihovi vrnitvi na javno sceno in njihovi rehabilitaciji.

Pošteno sojenje uvoženo iz Zahoda

Gospodarji Srbije tako učinkovito branijo vojnega zločinca, da sodišču ni treba drugega, kot da zvesto sledi že pripravljenemu dokaznemu gradivu in pričevanjem, tudi če so lažna, ter naredi domačo nalogo. Pravosodje se je v preteklosti že večkrat postavilo v bran srbskih »nacionalnih interesov«. Svež je tudi primer sklada za humanitarno pravo (FHP), ki je objavil dosje o Ljubiši Dikoviću, ko je bil izbran za načelnika generalštaba Vojske Srbije.  V dosjeju je FHP objavil dokaze o vojnih zločinih na območju, ki je bilo med vojno na Kosovu pod poveljstvom Dikovića. Čeprav je tudi Priština za njim razpisala rdečo Interpolovo tiralico, je Diković tožil FHP in Natašo Kandić zaradi objave neresnic in prizadetih mu duševnih bolečin.

Sodni proces je milo rečeno dobil na zanimiv način. Predsedujoči sodnik ni dovolil zaslišanja prič, ki jih je predlagal FHP, toženi stranki pa je odvzel tudi pravico izvajanja dokazov. To seveda ni bila ne prva ne zadnja sodna farsa, ker si večina državljanov ne razbija glave s postopkovnimi pravicami, poštenim sojenjem, zakoni in podobnimi odtujenimi novostmi, ki so bile uvožene v Srbijo iz osovraženega Zahoda. Navsezadnje je novi srbski vožd dovolj jasno povedal, da je Diković časten oficir, tedanji srbski predsednik Tomislav Nikolić pa ga je celo odlikoval z Redom belega orla z meči prve stopnje. In kdo je sodnik, da ne bo verjel dokazom najvišjih državnih voditeljev.

Klavci z bogatimi izkušnjami

Križ je tudi z družbenimi omrežji, na katerih anonimneži brez vseh zadržkov sejejo sovraštvo in grožnje. Groženj s smrtjo Kandićevi ali predsednici helsinškega odbora za človekove pravice Sonji Biserko nihče več ne šteje. Izstopala je tudi razpisana nagrada na Facebooku v višini sto tisoč evrov po glavi za umor žensk v črnem, ki bi jih moral srečni nagrajenec likvidirati s topim nožem. Verbalne grožnje občasno preidejo tudi v fizično nasilje ali umore. Poskus umora novinarja Dejana Anastasijevića z ročno granato še ni raziskan, čeprav je od takrat minilo že celo desetletje. Morilci gardistov Dragana Jakovljevića in Dražena Milovanovića  prav tako niso identificirali in prijeli. Pristojni organi imajo preveč dela s pregonom predrznežev, ki so proti vrnitvi množičnih morilcev med ugledne državljane.

V Srbiji bo očitno še dolgo vlagali ogromno energije v zanikanje zločinske preteklosti, čeprav so v njenem imenu ubijali posamezniki. Domnevnim domoljubom ustreza Srbija, ki nima moči, da se pogleda v ogledalu in prizna storjene zločine. Ponarejanje zločinske preteklosti in rehabilitacija vojnih zločincev, ki očitno spada med prednostne naloge vladajočih naprednjakov, ima za zdaj samo notranjepolitično uporabno vrednost.

Cilj je v ohranjanju prebivalstva v polni bojni pripravljenosti, ker se nikoli ne ve, kdaj bo spet potrebna ideološka matrica, ki je pripeljala do balkanskih vojn. Če bo znova napočil čas za vojne pohode na sosede, se bo lahko oblast zanesla v prvi vrsti na vojne zločince, saj so klavci z bogatimi izkušnjami. V miru je najbolje, če se zaposlijo kot predavatelji na vojaški akademiji ali glavnih odborih vladajočih strank. Nasprotnike takšne ureditve bodo državni funkcionarji predali v obdelavo državnim organom, državni tabloidi pa jih bodo javno zažgali na medijskem kresu.