Vstajenje Pegide: kdo bo EU popeljal na Kantovo pot

Berlin – Z nizozemskim nacionalistom Geertom Wildersom kot častnim govornikom so dresdenski »domoljubni Evropejci proti islamizaciji Zahoda« v ponedeljek zvečer spet zaživeli v stari razvpitosti. Organizatorji pa so vseeno pričakovali trikrat več demonstrantov in vsaj za zdaj ni videti, da se bo Pegida ponovno postavila na noge.

Nemški komentatorji razvpito Pegido, ki je na svojem vrhuncu privabila več kot petindvajset tisoč privržencev, imenujejo politično truplo (FAZ). Njenega pobudnika in glavnega organizatorja Lutza Bachmanna so januarja zalotili na fotografijah s hitlerjanskimi brčicami in pričesko, že pred tem je bilo znano, da je nekdanji ropar tudi sam ilegalno živel v Afriki.

Pretvarjanja o pravičniškem gibanju

Pretvarjanja o pravičniškem gibanju proti zlorabam, ki nima nič proti drugim veram in kulturam, je bilo s tem konec, dresdenskih ponedeljkovih demonstracij pa so se po tem odkritju udeleževali le najbolj zvesti privrženci. V drugih nemških mestih so v večini celo zamrle, tudi tokratne v saški prestolnici pa so spremljale ogorčene protidemonstracije.

S povabilom voditelju nizozemske Stranke za svobodo se Bachmann zdaj preizkuša v bolj radikalnih vodah. Res se je Geert Wilders po manj kot pol ure na govorniškem odru dal takoj odpeljati na letališče, a je imel vseeno dovolj časa za svoje značilne izjave.

Zahteve po vrnitvi k nacionalnim državam

Po njegovem prepričanju si večina politikov in medijev zatiska oči pred nevarnostmi islamizacije, evropske države pa ne bi smele sprejemati nobenih priseljencev in azilantov, ampak bi morali te zaščititi v njihovih državah. Ponovno se je zavzel tudi za evropsko vrnitev k nacionalnim državam z nadzorom nad svojimi mejami, Nemčija pa bi po njegovem potrebovala še eno mirno revolucijo v slogu tiste iz leta 1989, ki bi spet dokazala, da je resnica močnejša od laži.

»V mojih očeh ste vsi junaki, nič ni narobe, če smo ponosni domoljubi!« je Wilders nagovoril navzoče. Najbolj vroče vprašanje nemških »evropskih domoljubov proti islamizaciji Zahoda« pa se seveda še vedno glasi, zakaj gibanja proti priseljencem in islamu vsaj v Nemčiji najbolj uspevajo tam, kjer je tujcev zelo malo, pripadnikov drugih verstev pa skorajda ni. V vzhodnih nemških deželah teh namreč ni veliko, kljub temu pa je med velikonočnimi prazniki v Tröglitzu, kjer bi lahko tujce prešteli na prste ene roke, zagorelo zatočišče za azilante.

Upanje zmernejših Nemcev

Zmernejši Nemci še vedno upajo, da bodo tudi v nekdanjih komunističnih deželah, ki niso dovoljevale sobivanja svojih državljanov s tujimi, navadili nanje, tako kot so se navadili na veliko bolj »multi-kulti« zahodu države. Nemčija se namreč hitro stara in gospodarstveniki že zahtevajo dovoljenje za zaposlovanje najbolj sposobnih in izučenih priseljencev. Po drugi strani pa vojne, napetosti in gospodarske krize v soseščini v Nemčijo res privabljajo rekordne množice priseljencev in del prebivalstva se tega boji.

Nihče tudi ne ve, kdo vse se prikrade med njimi z območij, kjer ljudi ubijajo samo zato, ker so drugačne vere ali spolne usmerjenosti. »Sem na morilskem spisku Al Kaide, mi vsi smo na morilskem spisku džihadistov,« je tudi v Dresdnu poudarjal Geert Wilders in po ubojih v Parizu, Londonu in drugod mu mnogi verjamejo.

Težko pa mu je verjeti, da on in Pegida stojijo za tradicijo Kanta, Schillerja in Stauffenberga, kot je tudi izjavil. Pot pruskega očeta moderne filozofije, weimarskega klasika in atentatorja na Adolfa Hitlerja v korist vsem domačinom in tujcem, ki potrebujejo pomoč, bodo najbrž tudi v Nemčiji poiskali bolj evropsko usmerjeni politiki.