Tiskane izdaje
Če je finančna kriza Evropo razdelila na dolžnike in upnike in povzročila hud prepad med severom in jugom, je begunska kriza znova potegnila zelo ostro mejo med vzhodom in zahodom Evrope. To lahko vodi v zelo resno krizo evropskih vrednot, opozarja bolgarski politolog Ivan Krastev.
Pri tem ne gre toliko za pomanjkanje solidarnosti, kot v Evropi pogosto napačno razlagamo različne odzive na begunsko krizo, ampak veliko bolj za trk med dvema povsem različnima solidarnostma, je v zelo zanimivem intervjuju za Deutsche Welle povedal eden najbolj priznanih vzhodnoevropskih mislecev. »Na eni strani imamo nacionalno, etnično in religiozno solidarnost, njej nasproti pa stoji človeška vsesplošna dolžnost biti solidaren.« Vzhodnoevropejci so namreč v veliki večini prepričani, pravi Krastev, da tiste solidarnosti, ki jo izkazujejo svojim sonarodnjakom in sodržavljanom, niso dolžni izkazovati tudi drugim ljudem, ki bežijo pred vojno in preganjanjem. Kar nas zaradi njihovega izrazito odklonilnega stališča do beguncev seveda privede do svojevrstnega paradoksa. Ljudje na vzhodu Evrope se očitno počutijo ogrožene zaradi točno tistih vrednot, na katerih je utemeljena Evropska unija, medtem ko velik del zahodne Evrope prav te univerzalne vrednote razume kot jedro nove evropske identitete.
S stališča zahodnih Evropejcev je takšno ravnanje vzhodnjakov pogosto videti kot nemoralno, celo kot škandalozno, v intervjuju ugotavlja Krastev. Še posebej, ker v Nemčiji, ki jo je begunska kriza najbolj obremenila, skoraj deset odstotkov prebivalstva prostovoljno sodeluje v različnih oblikah pomoči azilantom, medtem ko je javnost na vzhodu Evrope videti povsem ravnodušna do tragedije, ki jo doživljajo begunci. Številni tamkajšnji politiki zavračajo celo minimalne bruseljske kvote beguncev, ki bi jih bili dolžni sprejeti.
Različna zgodovina
Nič manjši paradoks ni, da je begunska kriza na zahodu Evrope polarizirala javnost na dve skupini, na eno, ki zagovarja priseljevanje beguncev, in na drugo, ki je odločno proti vsem tujcem. Eni bi torej na stežaj odprli vrata, drugi bi požigali azilantske domove. Na vzhodu Evrope pa se je praviloma vedno politično razklana javnost neverjetno hitro poenotila v skorajda soglasnem zavračanju beguncev. Kar je znova videti povsem protislovno in nelogično, tudi če pogledamo zgodovino. Kajti prav v vzhodni Evropi so bili ljudje tako rekoč še včeraj, praktično pa vso drugo polovico prejšnjega stoletja ves čas sami najbolj okupirani prav z idejo, kako pobegniti iz države in si boljše življenje najti kje drugje. Danes pa ti isti ljudje ne razumejo Sircev, čeprav skoraj nobenega nimajo.
Nastanek te nove vzhodno-zahodne evropske delitve po mnenju Krasteva nikakor ni nekakšno nesrečno naključje. Korenine so veliko globlje. Segajo v zgodovino, demografijo in tudi v turbulentne čase postkomunistične tranzicije, na neki način pa so celo svojevrsten »ljudski upor« srednje in vzhodne Evrope proti globalizaciji. Kajti obe polovici Evrope sta se razvijali drugače. Medtem ko se je zahodna tudi skozi kolonializem odprla neevropskemu svetu, je velik del vzhodne in srednje Evrope nastal z razpadom različnih »cesarstev« in kasnejšimi etničnimi čiščenji. Poljska je bila pred drugo svetovno vojno multikulturna, saj je bilo v njej več kot tretjina prebivalstva Nemcev, Ukrajincev ali Judov, pravi Krastev, danes pa je skoraj 97-odstotno etnično čista in spada med najbolj homogene družbe na svetu. Vrnitev v etnično znova heterogene čase zato številni Poljaki razumejo kot vrnitev težkih časov iz obdobja med obema vojnama.
Različno pojmovanje države
Zelo različno je na vzhodu in zahodu Evrope tudi pojmovanje države. Evropska unija temelji na kombinaciji francoske ideje o naciji kot skupni lojalnosti do institucij in nemškega pojmovanja države kot povezave močnih dežel in relativno šibkega federalnega centra. Vzhodnoevropejci pa so ti dve ideji, kot pravi bolgarski politolog, povezali malo po svoje. Kombinirali so francosko navdušenje nad močno centralno državo in nemško pojmovanje državnosti na podlagi skupnega izvora in kulture. Zato se mnogi na vzhodu Evrope tako zlahka identificirajo s parolami, kot so »Poljsko Poljakom« ali »Nemčijo Nemcem«, ne gre pa jim z jezika »Evropo Evropejcem«. Ker Evropa zanje po vseh naštetih kriterijih in tudi na podlagi zgodovinskih izkušenj tako rekoč nima nobene politične teže, nobene etnične identitete in tudi nobenega skupnega jezika, skupna zgodovina pa je tu samo zato, da nas deli, ne pa združuje.
Še najbolj paradoksalno pri vsem pa je, kot opozarja Krastev, da lahko vzhodna Evropa s temi svojimi stališči do begunske krize in s svojim ortodoksnim zavračanjem vseh beguncev sproži zelo resno krizo solidarnosti v celotni Evropski uniji, pri tem pa sebe nehote spravi v položaj, ko bodo zahodni Evropejci na lepem začeli odrivati vzhodne Evropejce na zelo podoben način in s podobnimi razlogi, kot oni zdaj odrivajo begunce.
