Z bruseljskim centralizmom proti terorizmu

Bruselj – Po terorističnih ­napadih v Parizu januarja si je evropska politika začela beliti­ glavo, kako bi se odzvala na grožnje in tveganja, ne da bi v prizadevanjih za večjo varnost­ spodkopala svobodo kot ­temeljno vrednoto.

Ker takšni napadi razkrijejo luknje v varnostnih sistemih članic in pomanjkljivo sodelovanje njihovih organov, so se kot po tekočem traku zvrstili številni predlogi. Med njimi so bili strožji nadzor schengenske meje, omejitev gibanja džihadistov, boljši nadzor nad njimi po vrnitvi z bojišč, več čezmejnega sodelovanja članic, varovanje kritične infrastrukture, preprečevanje radikalizacije v zaporih, okrepitev Frontexa pri nadzoru zunanje meje EU, sledenje finančnim tokovom teroristov, oživljanje direktive o zbiranju podatkov o letalskih potnikih (PNR) …

Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je že ob lanski izvolitvi napovedal, da je »spopadanje s čezmejnim kriminalom in terorizmom evropska odgovornost«, toda bruseljski načrti so s pariškimi napadi dobili nov zagon. Prvi podpredsednik njegove komisije Frans Timmermans je ob predstavitvi varnostne agende pred evropskimi parlamentarci v Strasbourgu pozval k boljšemu sodelovanju med članicami na vseh področjih, povezanih z varnostjo. Kljub krepitvi pristojnosti EU z lizbonsko pogodbo so notranje zadeve bolj ali manj ostale v njihovi pristojnosti.

Cilji Junckerjeve komisije

Junckerjeva komisija si je v okviru petletnega mandata postavila cilje na treh področjih. V okviru boja proti terorizmu naj bi okrepili sodelovanje med organi članic in evropskimi agencijami. Tako naj bi pri evropski agenciji Europol nastal evropski protiteroristični center, v katerem bi si članice izmenjavale informacije. Evropska komisija bo ustanovila poseben center za zbiranje strokovnega znanja o preprečevanju radikalizacije. Tudi na spletu in socialnih omrežjih se v sodelovanju s telekomunikacijskimi podjetji želijo spopasti s širjenjem propagande skrajnežev.

Komisar za notranje zadeve, Grk Dimitris Avramopulus, je parlamentarce še enkrat pozval, naj – skupaj s članicami EU – še letos sprejmejo direktive o PNR. Četudi ima EU sporazume o PNR s Kanado, ZDA in Avstralijo, je znotraj Unije kar veliko zadržkov glede tega, da bi državni organi od letalskih družb lahko dobivali podatke o potnikih, kot so prtljaga, cilji potovanja, način plačila … Predvsem socialisti (in tudi manjše poslanske skupine), ki so se v evropskem parlamentu postavili po robu tej direktivi, so po napadu na Charlie Hebdo pokazali več voljnosti.

V evropski komisiji in članicah Unije naj bi bila direktiva, ki bi zagotovila podatke o gibanju osumljenih terorizma, sestavni del širše strategije. Tako naj bi v očeh Bruslja že ob rezervaciji letalske vozovnice lahko identificirali visoko sumljive potnike. Tudi članice bi si lahko bolje izmenjevale podatke in preprečile, da se osumljenec ogne identifikaciji z letom iz druge države. Avramopulus zagovarja tudi vzpostavitev strožjega nadzora na zunanjih mejah Unije, s katerim bi lahko bolje spremljali vračanje bojevnikov, ki so odšli na džihadistična bojišča.

Četudi so se po napadih v Franciji pojavile zahteve po strožjem nadzoru potnikov na schengenskih mejah – eden od predlogov je bil, da bi morali temeljito pregledati dokumente vsakega potnika –, je na koncu obveljalo, da v režimu večjih premikov (še) ne bo. Po Parizu so bili le sprejeti ukrepi za boljšo izmenjavo podatkov o osumljencih terorizma in preklic dokumentov državljanov, osumljenih, da se želijo pridružiti teroristični skupini zunaj EU. Kljub temu komisija preučuje, ali bi bilo smiselno vpeljati strožji režim.

»Slediti denarju«

Drugo področje evropske varnostne strategije je boj proti organiziranemu kriminalu. Med drugim naj bi z vodilom »slediti denarju« poskušali presekati kanale njegovega financiranja in si prizadevali za zaplembo nezakonito pridobljenega premoženja. Posebno pozornost namenjajo preprečevanju trgovine z orožjem, tudi z Zahodnega Balkana. Poseben izziv za Bruselj je tretje področje, kibernetični kriminal, ki je »po naravi brezmejen, prožen in inovativen«. Zato bi morali tudi organi pregona pri delu slediti iznajdljivosti kibernetičnih kriminalcev.

Bruseljski predlogi ne vsebujejo dramatičnih novosti ali tem, s katerimi se v EU ne bi ukvarjali že več let. Avramopulus je bil v parlamentu tarča kritik iz vrst socialistov, ker je v kontekstu varnostnih tem omenjal vprašanje priseljevanja in ker predlogi zanemarjajo korenine radikalizacije, denimo težak socialni položaj mladih. Da bi iz predlogov in želja evropske komisije kaj nastalo, bi morali biti sprejeti še na ravni članic in tudi v evropskem parlamentu. Ker so vsa tri področja čezmejna, najbrž ni več smiselno vztrajati v nacionalnih okvirih.