Združene države Evrope med sanjami in moro

Berlin – V demokratični­ Nemčiji, ki si po tragedijah v lastni režiji iz 20. stoletja nikoli­ več ne želi ostati sama, je ideja­ Evrope velika stvar – ­dovolj velika tudi za premagovanje­ socialdemokratske alergije na še eno veliko koalicijo s krščanskodemokratsko prvakinjo ­Angelo Merkel.

Telefonski klic francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je predlagal proračun in evrskega finančnega ministra, je bil za prvaka SPD Martina Schulza pomemben razlog za vrnitev iz opozicije, kamor se je s svojo stranko vehementno napotil po katastrofalnih rezultatih na septembrskih parlamentarnih volitvah.

Schulza je prepričeval tudi grški premier Aleksis Cipras in za številne nemške konservativce je že to zadosten razlog za dvome o tako imenovanih Združenih državah Evrope, ki naj bi jih dosegli v prihodnjih osmih letih. Za bavarskega krščanskosocialnega voditelja Horsta Seehoferja bodo te »ostale utopija«, njegov tesni sodelavec Alexander Dobrindt je Schulza celo obtožil ustvarjanja razkolov na stari celini, saj je vodilni socialdemokrat vsem, ki se ne bodo strinjali s to idejo, zagrozil kar z izgonom iz nove EU.

Kritiki kažejo s prstom na prepričanje Grčije in nekaterih drugih visoko zadolženih evrskih držav, da bi bilo treba »evropski socialni model« rešiti z združevanjem varščin za dolgove ali vzpostavitvijo enotne socialne države vsaj na evrskem območju, ne glede na to, ali jo lahko vsi plačajo. Verjamejo, da to ne bi bilo le v nasprotju z dosedanjo doktrino evropskega združevanja, ki sloni na svobodnem pretoku blaga, kapitala, storitev in ljudi, ampak bi še povzdignilo nacionaliste tudi v državah, katerih voditelji se zavzemajo za Združene države Evrope.

Dober razlog

Konec koncev je v EU pokopal ustavne predloge iz leta 2005 prav francoski referendum, nacionalistična Alternativa za Nemčijo pa je nastala zaradi nasprotovanja reševanju bankrotiranih evrskih držav med zadnjo dolžniško krizo. Brexit je še pred begunsko krizo hranilo bruseljsko »regulacijsko besnilo«, saj so Britanci, ponosni na svojo anglosaksonsko liberalno izjemnost, še posebej občutljivi na direktive »neizvoljenih evrokratov«. Težave, ki jih zaradi izstopa iz Evropske unije napovedujejo Veliki Britaniji, pa skupaj z morda najdaljšim obdobjem miru in blagostanja v zgodovini stare celine podčrtujejo nujnost evropskega združevanja, in tu sta še posebej poklicani v vodstvo Nemčija in Francija. Z združevanjem industrij, ki so omogočile katastrofalne vojaške spopade med njima, se je po drugi svetovni vojni začelo vseevropsko združevanje, in že grozljivo dolg seznam vojaških spopadov med njima, podaljšan z navedbo neštetih drugih, je dovolj dober razlog za njegovo nadaljevanje.

Da to ne sme temeljiti na izposojenem denarju, dokazuje zadnja evrska kriza: prav Francija in Nemčija sta leta 2003 z razrahljanjem maastrichtskih omejitev sprožili proces, ki je privedel do dolžniške krize z grško na čelu. Nemčija kanclerja Gerharda Schröderja je vsaj izkoristila proračunski predah za daljnosežne reforme trga delovne sile ter davčnih in pokojninskih sistemov in z njimi zbudila svoje gospodarstvo iz komatoznega stanja v obdobju, ko je sama veljala za evropskega bolnika. Francija tega še ni storila in tudi zato mnogi nemški konservativci dvomijo o Macronovih interesih.

Po mnenju kritičnih ekonomistov, med katerimi so mnogi nemški, se številne evropske države ne pripravljajo dovolj na neizogibna nova suha leta, saj je zadnja kriza opravila s fantazijami, da je v 21. stoletju konec gospodarskih in finančnih ciklov. Ko spomin na zadnjo krizo popusti, se vedno najdejo ljudje, ki ne premislijo dovolj svojih investicij ali nasedejo lažnim obljubam, a je le malo evropskih držav po letu 2012 zmanjšalo dolg.

Centralizirana superdržava

Bi pri teh dilemah pomagala ponovna razprava o dejanskem pomenu ameriškega federalizma, ki ga tako radi omenjajo zagovorniki Združenih države Evrope? V prvotnem razumevanju ta namreč ne pomeni pomikanja k čedalje tesnejši uniji, ampak ravnotežje moči med političnimi akterji. Tako razumljena federalizacija EU zato ne bi pomenila brezpogojnega transferja oblasti na evropske institucije, ampak le okrepitev EU na omejenih področjih, ki zagotavljajo bistvene vseevropske usluge, kot so zunanja politika in obramba, zavarovanje meja in azilna politika. Številne druge pristojnosti pa bi obdržale ali si jih celo vrnile države članice. Čeprav se je ameriški federalizem po državljanski vojni precej oddaljil od vizije ustanovnih očetov, ZDA s posebnimi ukrepi ne rešujejo bankrotiranih upravnih enot od Detroita do Portorika, kot pozabljajo zagovorniki skupnega reševanja Grčije.

Evrsko območje ima vrsto vgrajenih nestabilnosti, zaradi katerih se s težavami v enem delu lahko zamaje ves sistem, a je treba pri reševanju teh vprašanj upoštevati načela najuspešnejših sodobnih družb. Centralizirana superdržava, kot bi si nekateri radi predstavljali evrsko območje ali celo vso EU, najbrž ni med njimi. A vsega še ni povedal niti francoski predsednik, čeprav si je že zaradi sedanjih spodbud prislužil letošnjo mednarodno Karlovo nagrado iz Aachna za prispevek k evropskemu združevanju. Po prepričanju upravnega odbora priznanja, imenovanega po velikem evropskem združitelju Karlu Velikemu, Emmanuel Macron »postavlja zgled, kaže pot in spodbuja pravo vrsto nalezljivega navdušenja, ki je potrebno za premagovanje evropske krize«. Govorijo o »pogumnem pionirju za revitalizacijo evropskih sanj«.