V Srbiji radi upravičujejo nasilje nad ženskami s sporno moralo žrtev

Večina srbskih medijev namerno krši profesionalna in etična pravila, ko gre za poročanje o nasilju nad ženskami, da bi zadostili radovednosti javnosti in zaradi patriarhalne usmerjenosti družbe. Pogosto potvarjajo­ tudi uradne podatke in redno mikroskopsko preiskujejo­ moralo­ žrtev, da bi razkrili »upravičene« motive za nasilje.

Srbske tabloide je nazadnje krasil naslov »Policist pretepel ljubico in njenega moža«, članek pa je postregel z vrsto pikantnih podrobnosti, denimo, da je bila ljubica sodelavka nasilnega policista. V vsakdanji praksi se avtorji zatekajo v preiskovanje morale žrtve. V tem primeru je to bila poročena ženska, ki si je privoščila razmerje z drugim moškim. To je ustaljen vzorec v medijih, ki izhaja iz prepričanja, da je treba žensko pretepsti vsaj enkrat letno. Na vprašanje, zakaj, se odgovor glasi, da bo ženska že vedela, zakaj, če pa se ji ne bo posvetilo, bodo za to poskrbeli mediji na čelu s tabloidi.

Ljubosumje in neuslišana ljubezen

Pripisovanje krivde žrtvam ne pozna meja. V člankih rumenega tiska je mogoče zaslediti tudi trditve, da je umorjena ženska sama kriva, da je bila umorjena. V kavarni v središču Beograda je tako lani Goran Milanović s štirimi streli usmrtil Slavico Rakulj, srbski dnevnik Blic pa je posredoval javnosti tragično novico z naslovom »Umorjena natakarica je umrla zaradi neuslišane ljubezni«. Časnik je tako vesoljni javnosti pojasnil, da bi bila Slavica­ Rakulj še živa, če bi oboževalcu vračala ljubezen, tako pa si je sama kriva za prezgodnjo smrt.

Sodeč po stališčih novinarjev in urednikov tabloidov je bila sama kriva tudi Vladislava Červenko, ki jo je njen tedanji fant Darijan Musić pretepel do smrti. Vzrok za njeno nasilno smrt je bilo ljubosumje, Vladislava pa je bila kriva, ker je bila manekenka in je bila na svojo nesrečo tudi fizično privlačna, kar je bilo dovolj, da so jo razglasili za »sponzorušo« in kurbo. Nič bolje je ni odnesla 25-letna študentka medicine Stela Gudelj, ki jo je zadavil njen 23-letni partner ­Aleksandar Šundić.

Po navedbah medijev je bilo mogoče pričakovati zločin, ker je bila študentka starejša od partnerja in je izzivala njegovo ljubosumnost. Na spletnih portalih so namenili veliko prostora Šundićevim prijateljem, ki so ga zgolj hvalili kot odličnega študenta elektrotehnike, kar so uredniki utemeljili z novinarskim pravilom o enaki pravici obeh strani. Ko gre za umor, je vedno kriv morilec, insinuacije o žrtvi, ki da je izzvala nasilje, so v medijskem poročanju nedopustne.

Mediji razkrivajo identiteto žrtev

Medijsko preiskovanje morale žrtev je prisotno tudi v številnih drugih primerih, ki so jih krasili naslovi, kot sta »Zadavil ženo z vezalkami« ali pa »Ubil prostitutko«. Zato je srbska uprava za spolno enakopravnost že leta 2011 izdala priročnik za medijsko poročanje o nasilju v družini in nad ženskami, vendar ga očitno nihče ne bere. V njem kot primer napačnega poročanja navaja članek »Ubil ženo brez razloga«, kar na prvi pogled ni sporno, vendar je dejstvo, da umor žene z razlogom ne obstaja oziroma ne opravičuje morilca.

V Srbiji se zadnjih pet let sooča s primeri nasilja nad ženskami tudi svet za tisk, ki pa je v tem obdobju dobil le dve pritožbi, kar seveda še ne pomeni, da se srbski novinarji držijo novinarskega kodeksa. Resnica je povsem drugačna, in sicer, novinarji kršijo vsa pravila kot po tekočem traku, tako da se žrtve počutijo nemočne in ne vidijo smisla v pritožbah in protestih.

Prvo pritožbo je na svet naslovila nevladna organizacija Mreža žensk proti nasilju zaradi članka »Zdravnik mučil ženo in njenega ljubimca«, ki ga je objavil dnevnik Press. Časnik ni niti poskusil zakriti identitete žrtve, temveč je objavil polno ime in priimek njenega soproga, stalno prebivališče in poklic žrtve ter zdravnika identificiral kot kirurga. Podrobno opisuje tudi nasilje zdravnika, ki je ženo in ljubimca, ko ju je ujel na delu, vklenil v lisice ter ju gola pretepal in snemal.

Ko je ljubimcu slačil spodnjice, mu je z nohti spraskal penis, ženo pa je sredi zime po »batinah« golo nagnal na dvorišče in jo zmerjal s kurbo, da bi bilo tudi sosedom takoj jasno, kdo je prava žrtev. Iz tega sledi, da je treba nasilneža avtomatično pomilostiti. Javnost namreč dejstvo, da časnik ni spoštoval zasebnosti in da se novinar ni oziral na pravico do dostojanstva in integritete ljudi, o katerih je poročal, zanima kot lanski sneg.

Primer manipulacije s podatki je članek »Ženske so v družinskem krogu ubile 98 moških«, ki ga je objavil dnevnik Večernje novosti. Časnik je v naslovu članka in tabele­ namerno napačno interpretiral uradne podatke. Iz tabele je razvidno, da ženske niso umorile skoraj sto članov družine, temveč so krive le za 22 umorov, večino so jih zagrešili moški člani družine.