Življenja menda ogrožena, toda kje so dokazi?

London - Navedbe neimenovanih predstavnikov britanske vlade in obveščevalnih služb o posledicah Snowdnovih razkritij so v zadnjih dneh sprožile ostre odzive s strani nekaterih otoških medijev in nasprotnikov vladnega prisluškovanja. Ti vztrajajo, da ima oblast odgovornost, da se nanje uradno odzove, potrdi njihovo verodostojnost ali pa jih ovrže.

Mnogi namreč ne verjamejo, da so navedbe resnične. Poročanje časopisa Sunday Times o tem, kako sta Rusija in Kitajska uspeli dešifrirati zbirko ukradenih tajnih dokumentov in s tem prisilili britansko obveščevalno službo MI6 v takojšen umik svojega osebja iz operacij v nevarnih državah, razumejo kot poskus blatenja Snowdnovega imena s strani britanske vlade. Med drugim jih moti to, da so bile izrečene anonimno. Vse, kar se o njih ve, je, da so prišle iz ust ljudi blizu državnega vrha.

Gleen Greenwald, nekdanji novinar Guardiana, ki je Snowdnu leta 2013 pomagal razkriti osnovno zgodbo o ameriških sistemih nadzora in množičnem prestrezanju telefonskih ter internetnih komunikacij, je vztrajal, da za izrečene trditve ni nikakršnih dokazov. »Nimajo poguma, da bi jim dodali svoja imena. Veliko je razlogov, da dvomimo v njihovo verodostojnost,« je dejal.

Greenwaldu se je pridružil tudi njegov nekdanji delodajalec, katerega novinarji so v odzivu na poročanje Sunday Timesa izpostavili vrsto vprašanj, na katere bi britanska vlada po njihovem morala odgovoriti. Poleg potrditve ali zanikanja nevedb, da sta Rusija in Kitajska dešifrirali kakšen milijon tajnih dokumentov, ukradenih s strani Edwarda Snowdna, in s tem potencialno ogrozili varnost in življenja v tujini živečih britanskih agentov, je Guardian med drugim zanimalo, zakaj ameriške oblasti in obveščevalne službe doslej niso izpostavile istega problema, in zakaj so bile navedbe izrečene ravno v tem času?

Odgovor na zadnje vprašanje se, kot kaže, skriva v nedavni objavi izsledkov neodvisne revizije obstoječe prisluškovalne zakonodaje, v kateri je bilo med drugim ugotovljeno, da je ta »nedemokratična in nevzdržna«. Da navedbe uradnikov v tem pogledu niso predstavljale nikakršne pomote, je med drugimi potrdil Andrew Mitchell, nekdanji član Cameronovega kabineta. David Davis, konservativni poslanec in eden glavnih nasprotnikov prisluškovanja, je medtem opozarjal, da je takšne zgodbe vedno treba jemati z nekaj rezerve. Toda niti eden niti drug ni znal ali želel povedati, koliko je v njih resnice.

Vplivanje na javno mnenje

Britanska vlada v skladu z običajno prakso ne komentira obveščevalnih zadev in neavtoriziranih razkritij. Še vseeno pa je prepričana, da je Snowden s svojimi dejanji državi povzročil škodo. »Ne morem govoriti o tem, kaj smo in kaj nismo storili, da bi ublažili posledice njegovih razkritij, a nihče ne bi smel dvomiti o tem, da so ta povzročila izjemno škodo,« se je na medijska poročila ta teden odzval britanski zunanji minister Philip Hammond.

Snowdnovi zagovorniki in nasprotniki množičnega prisluškovanja se bojijo, da bi lahko vsakršen indic o negativnih in škodljivih posledicah Američanovega ravnanja okrnil njegovo razmeroma pozitivno javno podobo. Javno mnenje se je po Greenwaldovih besedah v zadnjem času začelo korenito obračati na Snowdnovo stran. »Takoj zatem so se začeli pojavljati anonimni strahopetci, ki želijo očrniti njegovo ime.« Tu se po novinarjevem mnenju skriva »resnična zgodba«.

Novinarjem Sunday Timesa so informacije posredovali visoki predstavniki premierovega kabineta, notranjega ministrstva in obveščevalnih služb. Medtem ko so na naslovu Downing Street 10 potrdili, da jo zaradi razkritja nihče ni skupil, so viri iz notranjega ministrstva vztrajali, da je Snowden ogrozil življenja ljudi in si roke »umazal s krvjo«. Neimenovani vladni uradniki in viri iz obveščevalnih služb pri tem niso razkrili nikakršnih dejstev, faktov, ki bi potrdili njihovo zgodbo. Novinarji, ki so o navedbah prvi poročali, svojega dela ravno tako niso opravili, kot bi morali. Tom Harper, eden od avtorjev prispevka, je v intervjuju na CNN priznal, da zgodba temelji izključno na navedbah uradnikov in da dokazov, ki bi jo podprli, ni.

Brez alternative

Nekdanji uslužbenec ameriške nacionalne varnostne agencije NSA je po besedah njegovih zaupnikov uničil vse kopije ukradenih dokumentov, razen tistih, ki jih je pred odhodom v Rusijo, kjer prebiva že skoraj dve leti, zaupal novinarjem. Ne glede na to si je povsem možno predstavljati negotovost zahodnih vlad in obveščevalnih služb, ki jim ob razkritjih po vsej verjetnosti ni preostalo drugega, kot da delujejo pod predpostavko, da so se zaupni podatki znašli v rokah njihovih sovražnikov.

Navedbe, da so razkritja vsaj posredno ogrozila varnost nekaterih agentov, v tem pogledu ne predstavljajo popolne znanstvene fantastike. Ključen problem je v pomanjkanju dokazov, s katerimi bi prepričali skeptično javnost.