Tiskane izdaje
London - Niall Ferguson, znani britanski zgodovinar in profesor na harvardski univerzi, je dan po volilnem uspehu konservativne stranke v Financial Timesu zapisal, da bi morali laburisti za svoj poraz kriviti Johna Maynarda Keynesa in ekonomsko politiko, ki v času recesij zagovarja vodenje visokih proračunskih primanjkljajev.
Izid volitev po Fergusonovem prepričanju ustreza vzorcu, ki se je v Britaniji jasno vzpostavil po koncu druge svetovne vojne: medtem ko so laburistične vlade v povprečju povzročile rast inflacije in/ali brezposelnosti, je bila zapuščina konservativnih praviloma boljša. Zgodovinar je prepričan, da je na volitvah - skupaj s konservativno stranko - zmagala tudi njena varčevalna politika - in da so poraženci vsi, ki so v preteklem mandatu obsojali odločitve britanske vlade in zaradi njih napovedovali dolgo in neprijetno okrevanje otoškega gospodarstva.
Med njimi posebej izpostavi Paula Krugmana, uglednega ameriškega ekonomista, ki je v zadnjih letih v svojih kolumnah za New York Times večkrat ostro napadel ekonomsko logiko premiera Davida Camerona in njegovega finančnega ministra Georgea Osbornea in vztrajal, da se bo njun varčevalni eksperiment na koncu končal v solzah - kot nova recesija, ki bo vodila v dolgo obdobje negotove rasti.
Britanija, ki je iz recesije izstopila konec leta 2009, tik pred volitvami, ki so na oblast pripeljale konservativce in liberalne demokrate, kljub varčevalni politiki nove vlade ni doživela še ene stagnacije. Nasprotno. Do konca mandata je država postala najhitreje rastoča članica skupine G7. Ustvarjenih je bilo skoraj dva milijona novih delovnih mest, več kot v vseh državah EU skupaj, brezposelnost pa se je znižala na najnižjo raven v zadnjih sedmih letih. Povsem jasno je, da so ekonomski uspehi koalicijske vlade v marsičem močno pripomogli k zmagi konservativcev sedmega maja. Toda to še ne pomeni, da je na volitvah zmagala tudi varčevalna politika.
Interpretacija izida
Ferguson in Krugman sta se v zadnjih letih večkrat znašla na nasprotnih straneh polemike o učinkih varčevanja. Nič drugače ni bilo tokrat, ko je na vrsto prišel boj za interpretacijo volilnega izida.
Američanovo prepričanje je bilo po pričakovanjih diametralno nasprotno od Britančeve razlage. Cameronova vlada je po Krugmanovih besedah britanske volivce speljala na led, ko jim je v zameno za podporo obljubila večjo ekonomsko varnost v obliki nadaljevanja varčevalnih politik. Hkrati je potvarila zgodovino. »Britanija, v nasprotju s splošnim prepričanjem, pred krizo ni bila fiskalno neodgovorna. Dolg in proračunski primanjkljaji so bili nizki, kasneje pa so narasli zgolj in izključno kot posledica krize. Britanija se je k rasti vrnila šele po premoru v varčevanju, rezanje javnih izdatkov v naslednjem mandatu pa bi utegnilo kmalu povzročiti nove težave.«
Krugman še naprej vztraja, da bo nadaljevanje varčevalnih politik pripeljalo do dolgoročne stagnacije otoškega gospodarstva. »Z drugimi besedami, okrevanje med letom 2013 in 2015, ki se ga napačno prikazuje kot produkt varčevanja, bo po vsej verjetnosti porazilo samo sebe.« Volilni uspeh konservativcev zanj, nekoliko cinično, predstavlja »zmago nerazmišljujočih«, vseh tistih, ki pred petimi leti niso uspeli sprevideti, da se soočajo s posebnimi okoliščinami, ki zahtevajo posebno vrsto razmišljanja - in večje trošenje.
Dobre in slabe rešitve
Na obeh straneh polemike se napoveduje prihodnost in premišljuje o preteklosti, o tem, kako bi gospodarstvo izgledalo brez varčevanja. V resnici je vprašljivo, koliko »dejanskega« varčevanja je Britanija pravzaprav prestala v zadnjih letih. Rezanje javne porabe je bilo na koncu bistveno manjše od pričakovanega. Država se za plačevanje tekočih izdatkov še vedno zadolžuje in tako bo po napovedih nove vlade ostalo vsaj še nekaj let. Teza, da je na volitvah zmagala varčevalna politika, se zdi neprepričljiva. Toda to še ne pomeni, da bi bila alternativa dosti boljša. Pri vsem skupaj ne gre pozabiti na specifike britanskega gospodarstva, ki so ga v zadnjem mandatu zaznamovale razmeroma nizka rast, relativno visoka inflacija (tudi do tri odstotke) in naraščajoča zaposlenost.
Kot so opozorili nekateri ekonomisti, Britanija v letih 2008-2009 ni doživela klasične keynesianske recesije, kar pomeni, da se tudi klasične keynesianske rešitve ne bi nujno izkazale kot dobra odločitev.
