Tiskane izdaje
Turisti, ki se z vlakom pripeljejo na najvišjo železniško postajo v Evropi, so takoj preusmerjeni levo v železniški muzej in zatem v fantazijski svet pod ledenikom Aletsch, zato niti ne opazijo rdečih vrat z napisom High Alpine Research Station Jungfraujoch. Vstop skoznje jim je tako prepovedan, a če bi prekršili pravila, bi vstopili v vzporedno resničnost turistične plati Jungfraujocha. Pišejo jo znanstveniki z vsega sveta.
Železniški vrh Evrope na sedlu Jungfraujoch v bernskih Alpah je domicil najvišje evropske raziskovalne postaje (3571 metrov) in laboratorija Sfinga, ki se tako imenuje po obliki skale, na kateri stoji. Pravzaprav trditev, da za glavnimi vhodnimi vrati v postajo poteka vzporedna resničnost – čeprav je občutek res takšen –, ni povsem pravilna, saj je postaja eden vodilnih evropskih laboratorijev za okoljske znanosti. Dobra polovica meritev in poskusov, ki jih na njej izvajajo, je povezana s preučevanjem vpliva podnebnih sprememb, h katerim je v zadnjih 150 letih prispeval predvsem človek.
Raziskovalno postajo in laboratorij Sfinga, ki s karizmatično astronomsko kupolo kraljuje drugim stavbam na sedlu med štiritisočaki Jungfrau, Eiger in Mönch, vodi fundacija HFSJG s sedežem na univerzi v Bernu, ki z letnim proračunom milijon evrov raziskovalcem z univerz, tehničnih šol in znanstvenih inštitutov iz držav članic fundacije (Švice, Belgije, Nemčije, Avstrije in Velike Britanije) omogoča infrastrukturno in tehnično podporo za meritve ter eksperimente v laboratorijih in observatoriju. Fundacija upravlja tudi sestrska astronomska observatorija Gornergrat pri Zermattu.
Tesen preplet z železnico
Medtem ko direktor fundacije Markus Leuenberger razlaga, kakšne eksperimente izvajajo znanstveniki, sedimo v leseni obedovalnici in dnevni sobi raziskovalne postaje, v kateri je še vse tako kot leta 1931, le internetna povezava deluje svetlobno hitro. Tistega leta je bila postaja namreč zgrajena, zgodovina znanstvenih, zlasti glacioloških raziskav na Jungfraujochu pa sega skoraj sto let pred to obdobje. Predvsem pa je tesno prepletena z dograditvijo železnice na sedlo leta 1912.
Raziskovalna postaja ni bila prva na tolikšni nadmorski višini – Avstrijci so svojo na Sonnblicku zgradili leta 1886, Francozi pod vrhom Mont Blanca leta 1893, Italijani leta 1907 na južnem delu pogorja Monte Rosa –, vendar je bila edina dostopna z železnico. Ta je poleg turistov prevažala težko opremo in merilne naprave, ki so omogočali izvajanje kompleksnih raziskav. Švicarska akademija znanosti je že ob inavguraciji raziskovalne postaje določila, da bodo na njej imele mesto vse veje znanosti, ki potrebujejo izvajanje raziskav na velikih višinah, od fiziologije in medicine do meteorologije, glaciologije, raziskav sončnega sevanja in astronomije.
Prvih 30 let so prevladovale astronomske raziskave – laboratorij Sfinga z astronomsko kupolo in teleskopom je bil zgrajen leta 1937 –, po zgraditvi postaje Gornergrat leta 1967 pa so se te v celoti premaknile v njena observatorija. V zadnjem obdobju je največ raziskav na Jungfraujochu s področja fiziologije (preučevanje odzivanja telesa na višino), glaciologije in atmosferske znanosti. Drugi projekti so povezani z raziskavami kozmičnih žarkov, evolucijo ledenikov in tudi testiranjem delovanja računalniške in druge elektronske opreme na velikih nadmorskih višinah. Nekatere meritve v laboratorijih raziskovalne postaje in Sfinge potekajo kontinuirano več let, celo desetletij; znanstveniki z Inštituta za astrofiziko in geofiziko na univerzi v Liegu že od leta 1950 merijo sončno sevanje in s tem preučujejo tudi kemijsko sestavo plinov v atmosferi. Druge meritve in znanstveni poskusi potekajo projektno in lahko prinesejo rezultate že v nekaj tednih ali mesecih.
Skoraj milijon turistov
V fundaciji so veseli turistične priljubljenosti Jungfraujocha, saj se del denarja od vsake prodane vozovnice steka tudi k njej, vendar menijo, da se število turistov povečuje prehitro. »Razmerje med njihovim številom in številom znanstvenikov je preveliko,« meni predsednik fundacije Erwin Flückiger. Lani je železniški vrh Evrope obiskalo 850.000 turistov, znanstvenikov, ki so prespali na raziskovalni postaji, pa je bilo 1155. Raziskovalna postaja in laboratorij sta zaradi velike nadmorske višine v prednosti pred nižje ležečimi raziskovalnimi postajami, saj je zrak na 3500 metrih veliko čistejši, vendar turisti s svojo dejavnostjo, denimo kajenjem, prav tako vplivajo na občutljive merilne naprave.
Lani so znanstveniki na raziskovalni postaji in v Sfingi opravili skoraj 1400 delovnih dni. Ko številne meritve še niso bile avtomatizirane, so na postaji prenočevali tudi več tednov. »Vzdušje je bilo zelo živahno,« se spominja Erwin Flückiger, ki je tudi sam lep del službovanja preživel na Jungfraujochu. Zdaj deset v les oblečenih sob, pripravljenih zanje, skupaj z moderno opremljeno kuhinjo, pogosto sameva.
Kako je živeti tako visoko, dobro vedo Martin in Joan Fischer ter Maria in Urs Otz, zakonska para, ki vzdržujeta avtomatske merilne naprave v laboratorijih Sfinge in spremljata parametre na meteorološki postaji Zvezne agencije za meteorologijo in klimatologijo MeteoSwiss, ki je najvišja stalno naseljena meteorološka postaja v Evropi. Para na raziskovalni postaji službujeta izmenično nekaj mesecev, pri čemer 20 dni živita na postaji, deset v dolini. Daljše bivanje na takšni višini ni priporočljivo, pove svetlolasa Joan. Po izobrazbi je knjižničarka, vendar jo je njen Martin, strojni inženir, ki »nikjer ni imel obstanka«, popeljal v gore, ki jih ima tudi sama rada.
Njene naloge so omejene na raziskovalno postajo, kjer skrbi za znanstvenike, ki prenočijo na njej, moževe pa na skrb za pravilno delovanje naprav v laboratorijih, preprostejša popravila in poročanje o večjih. »Ker sva zaposlena vsak na svojem koncu, se vsaj ne moreva prerekati. Morda sva zato še vedno skupaj,« se prešerno nasmeji Nizozemka. Zunaj se zaradi ekstremnega vremena ne moreta veliko gibati, mišice pa na takšni višini hitreje atrofirajo, zato za kondicijo skrbita na sobnem kolesu. Hujših simptomov višinske bolezni – vrtoglavice, glavobola, slabosti, slabega spanja, pospešenega bitja srca – nimata več, težava je le izjemno suh zrak, pravi Joan. Psičke Šerpe pa življenje na »visokih tačkah« niti najmanj ne moti.
Namesto snega
Segrevanje ozračja opažata tudi zakonca Fischer. »Pred 14 leti, ko sva prišla sem, nikoli ni deževalo. Če je ponoči temperatura padla pod ničlo, je takoj začelo snežiti. Zdaj pa so temperature včasih tudi nad lediščem in dežuje kakor v dolini,« pripoveduje Joan. »Dež, ki pronica pod led, tega hitreje topi. Ob dolgih deževnih nočeh lahko odnese tudi od 30 do 40 centimetrov snega.«
Aerosole, delce snovi, ki lebdijo v zraku (denimo prah, dim, meglica), raziskuje skupina s švicarskega raziskovalnega Inštituta Paula Scherrerja. Z merjenjem preko 20 parametrov preučuje vpliv aerosolov na segrevanje ozračja in zdravje, saj je znano, da najmanjši od njih prehajajo skozi možgansko opno. »Zdaj meritve kažejo, da je koncentracija aerosolov najnižja v zadnjih 20 letih, vendar je za določitev trendov pomembno dolgoročno spremljanje,« pove Leuenberger.
Emisije toplogrednih plinov v ozračje pa spremlja švicarski zvezni laboratorij za materiale in tehnološko znanost, ki izvaja meritve več kot 70 različnih plinov. Z njimi so leta 2010 ugotovili, da je Italija prijavila desetkrat manjšo količino izpustov halogeniranih ogljikovodikov, kot jih je v resnici povzročala.
