Tiskane izdaje
Vpis pravice do pitne vode v slovensko ustavo je bilo po mnenju večine državljanov, ki se zavedajo, da brez čiste vode ni življenja, gotovo modro in hvalevredno dejanje. Predvsem zato, ker se s pitno vodo res ne gre igrati. In ne trgovati. V svetu namreč mnogi še vedno pomnijo krvavo bolivijsko izkušnjo, kjer je privatizacija javnih vodovodov povzročila pravo revolucijo, saj je na stotisoče ljudi, predvsem revežev, čez noč ostalo brez pitne vode.
Ta drama se je zgodila še pred izvolitvijo »ljudskega« predsednika Eva Moralesa. Bilo je za časa generala Huga Banzerja (v letih 1997 in 1999), ki je pitno vodo v La Pazu in Cochabambi prodal podjetjem, za katerimi so stale tri velike tuje multinacionalke: francoski Suez, britanski Biwater in ameriški Bechtel. Naravnost grozljivo je, da je privatizacijo vodnih virov zahtevala Svetovna banka, kot pogoj za finančno pomoč Boliviji in drugim manj razvitim državam. In to prav tista Svetovna banka, ki v svojem preddverju v Washingtonu vsakomur ponosno pokaže v granitno steno vklesan napis Naše sanje - svet brez revščine ...
Ker revni Bolivijci (pre)drage pitne vode naenkrat niso mogli več plačevati, lastnike vodovodov je pač zanimal zgolj profit, so mnogi ostali brez nje. Izbruhnili so protesti, kjer je namesto vode tekla človeška kri. Na stotine ljudi je bilo ranjenih. In vlada je morala preklicati posel, kakršnega si lahko v resnici omislijo samo najbolj pokvarjeni kapitalisti in bankirji.
V Sloveniji se zdaj kaj podobnega nikakor ne bi smelo zgoditi, saj je pitna voda postala z ustavo zaščitena kategorija. Toda strahovi kljub temu ostajajo. Petindvajsetletna zgodovina samostojne Slovenije namreč kaže, da ustave praktično skorajda nihče ne spoštuje. Ravnanje mnogih, tudi tistih politikov, ki se najbolj bahajo s tem, da za njimi stoji narod, je namreč vse prepogostokrat v popolnem nasprotju s tistim, kar je tako slovesno zapisano v tem temeljnem aktu slovenske (in tudi vsake druge) države.
Poglejmo nekaj žalostnih (in zato seveda niti približno smešnih) primerov. Težave s spoštovanjem ustave nastanejo že kar pri njenih prvih členih. Tretji denimo govori, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. To ni res. Oblast v tej državi je že ves čas v rokah strank. Bil je primer, da je ta padla celo v roke tistih, ki sploh niso zmagali na volitvah. Volja ljudstva je bila v tej zgodbi grdo zlorabljena. Ustava pa tudi.
Drugi člen ustave nas prepričuje, da je Slovenija pravna in socialna država. Od kdaj pa? Če bi bila Slovenija res pravna država, bi vsi pohlepni in nesposobni direktorji, finančniki in politiki, ki so uničili najbolj cvetoča podjetja, tudi z menedžerskimi odkupi, že zdavnaj sedeli na hladnem. In ker jih nihče ne preganja, se radoživo selijo na nova ugledna delovna mesta (najbolj zaželena je slaba banka), igrajo košarko in se brez vsakršnega sramu posmehujejo tistim, ki so zaradi njih ostali brez dela. Brez človeka vrednega življenja. S smešno nizkimi pokojninami in socialnimi pomočmi. In z grobo poteptanim dostojanstvom.
Grdo je bil poteptan tudi 3. a člen ustave, kjer piše, da Slovenija lahko prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot. Slovenska oblast se je z vstopom v Nato zavestno odločila ignorirati ta člen, saj je danes prav vsakomur, ki gleda televizijo in ima inteligenčni kvocient višji od sobne temperature, jasno, da Nato nima prav nič opraviti z demokracijo, pravom in človekovimi pravicami. To je uničujoči vojaški stroj, ki neusmiljeno pobija povsod, kamor stopi. Znan italijanski kirurg Gino Strada, ki veliko dela v Afganistanu, je na podlagi lastnih statistik denimo ugotovil, da so glavne žrtve vseh tamkajšnjih Natovih napadov predvsem otroci, ženske in starci.
Bralca slovenske ustave hud smeh popade tudi ob petem členu, kjer je zapisano, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Država je ta člen zločinsko in v najžlahtnejši maniri totalitarnih držav poteptala že takoj po osamosvojitvi, ko je nečloveško izbrisala 25.671 prebivalcev Slovenije, med katerimi je bilo tudi 5360 otrok. In jih grobo pahnila v pravno in socialno smrt. V neobstajanje. Čeprav v 1. členu ustave jasno piše, da je Slovenija demokratična republika ...
Ob tej potezi bi onemel celo vsega hudega vajeni Kafka, kajti za izbris te množice nedolžnih ljudi je lastnoročno poskrbel minister, ki je le kakšno leto pred tem vodil Odbor za varstvo človekovih pravic. Toda po tej potezi je brž postalo jasno, da so ga takrat zanimale izključno človekove pravice četverice, človekove pravice preostalih dveh milijonov sodržavljanov pa že bistveno manj. Pravna država je odpovedala na celi črti. Ministru se ni namreč zgodilo nič. Predsednik vlade, ki je izbrisala 25.671 prebivalcev Slovenije, je že nekaj časa celo evropski poslanec in v televizijskih oddajah občasno zelo rad govori o grehih drugih ...
Hudo majav je tudi sedmi člen ustave, ki opozarja, da so država in verske skupnosti ločene. To ni res. Katoliška cerkev, ki je najmočnejša in zato tudi močno privilegirana verska skupnost, vse odločneje posega v politiko in tudi v zakonodajo. Eden najbolj kričečih primerov je gotovo uničujoč angažma okrog družinskega zakona. Pa njen ogorčen boj proti abortusu. Toda zaradi nespoštovanja ustave jih nikoli ne dobi po prstih. Niti tedaj ne, ko zavozi podjetja in povzroči za milijardo evrov izgub. Ob tako krvavih zgodbah še mediji plašno utihnejo in se sploh ne sprašujejo, kdaj se bodo gospodje kardinali, nadškofi in njim vdano podrejeni škofi kot poveljujoči v propadlih poslih znašli za zapahi ...
Sedmi člen je v resnici zelo jasen. Kar je ločeno, kot piše črno na belem, ne more biti združeno ali kako drugače povezano in prepleteno. Zato je prav neverjetno, kaj predsednik države, predsednik vlade in mnogi drugi nižji državni uradniki počnejo na raznih cerkvenih shodih, romanjih in mašah. Zadnje čase se okrog mož v talarjih še posebej pogosto suče prav predsednik Borut Pahor (konec tedna denimo na slovesnostih ob obletnicah škofijske gimnazije in semenišča v Vipavi), kar je mogoče razumeti kot jasen znak, da se bližajo (predsedniške) volitve in je torej treba goreče kreniti v boj za glasove za še en mandat. Vera je pač zasebna stvar, zato se država, ki je ločena od cerkve, vanjo nikakor ne bi smela tako perfidno vtikati. In jo celo zalagati s proračunskim denarjem. Še papež Frančišek je te dni izjavil, da je »alergičen na prilizovanje in zato prilizovalcev preprosto ne prenese ...«
Ob vsem naštetem se zato nikakor ni mogoče znebiti občutka, da je mlada slovenska država svojo ustavo pred četrt stoletja sprejela izključno zato, da je ne bi spoštovala. Zato se je resno bati, da se naši žlahtni pitni vodi, ki je zdaj končno v ustavi, v prihodnje morda res ne piše nič dobrega. Ker je država razprodala že vse, kar je bilo mogoče napol zastonj podariti tujcem, ni povsem izključeno, da se tudi pri nas ne bo že v kratkem zgodila kakšna nova Bolivija.
