Tiskane izdaje
Za zdaj je njena edina stalnica nestalnost, skrajno konservativni spletni časnik Breitbart pa je eno redkih glasil, ki to šteje za napredek in celo znamenje spretne taktike, s katero naj bi krepil svoj pogajalski položaj. »Trump ima svoj lasten način vodenja zunanje politike in morali se ga bomo navaditi,« meni Harry Kazianis iz konservativne mnenjske organizacije Center for the National Interest. Toda hkrati je časnik The National Interest, ki ga izdaja organizacija, konec junija objavil dolgo analizo, v kateri podrobno opisuje nenehno menjavanje predsednikovih stališč in ugotavlja, da je ta zunanjo politiko spremenil v predstavo, ki spravlja v zadrego.
Trump je v kampanji risal izjemno temno podobo sveta, namesto zelo predvidene zunanje politike Baracka Obame je napovedal trda soočenja in ameriške »zmage«. Njegove zamisli so (bile) zmes odločnega aktivizma in hkrati močnega odmika države od mednarodne skupnosti, kar »vzbuja pomisleke vsaj o nedoslednosti, če ne norosti«, kot je v časniku Atlantic zapisal Stephen Sestanovich. Toda naletel je na odprta ušesa volivcev, ki hočejo manj ameriškega vodenja sveta, toda nočejo izgubiti položaja vojaškega hegemona. Njegova nepričakovana zmaga je sprožila velike strahove, kaj čaka ZDA, nekoliko jih je ublažilo imenovanje treznih ministrov, generala Jamesa Mattisa na čelo vojske, H. R. McMasterja za nacionalnega svetovalca in Rexa Tillersona za zunanjega ministra.
Kritika ministra
Prva dva sta odločno vzela varnostno politiko v svoje roke in Trump jima je tako rekoč povsem prepustil odločanje o ameriških bojiščih, zunanje ministrstvo pa postaja eden najbolj nefunkcionalnih delov vlade. Tillerson, ki je dolga leta vodil zasebni imperij, največjo in najbolj globalno naftno korporacijo Exxon Mobil, je po petih mesecih na čelu vse bolj izvotljene državne institucije, ki je ni reorganiziral, temveč oklestil, kot se je izrazil Max Bergmann, uradnik na ministrstvu za zunanje zadeve v času predsednika Baracka Obame. »Morda ministrstvo vodi kot podjetje, toda večina podjetij propade, ameriška diplomacija pa je preveč pomembna, da bi jo lahko pustili propasti,« je kritičen Bergmann.
Teksaški poslovnež se hkrati srečuje z nenehnimi posegi Bele hiše, ki mu ne dopušča niti imenovanje želenih višjih uradnikov. To naj bi konec junija povzročilo njegov izbruh nad Johnnyjem DeStefanom, vodjo predsednikovega urada za osebje, ko naj bi s povzdignjenim glasom zahteval, naj se nehajo vmešavati v njegovo kadrovanje. To mnogi razumejo kot znamenje vse večjih frustracij ameriškega zunanjega ministra, ki mora igrati vlogo nenehnega blažilca med mednarodno skupnostjo in nacionalističnim delom ameriške vlade, dajati v kontekst Trumpove izbruhe na družbenem omrežju twitter, hkrati pa ameriški dvorni princ, predsednikov zet Jared Kushner igra vlogo zunanjega ministra v senci in skupaj s Trumpom sedi za mizo s tujimi voditelji, medtem ko odrinjeni Tillerson z ženo sedi za mizo v restavraciji.
Skrbi pred srečanjem
Po besedah Richarda Haassa, predsednika mnenjske organizacije Council of Foreign Relations, ZDA vodi decentralizirana vlada, ki deluje z improviziranjem. »Če imaš več centrov moči in neformalne oblike odločanja, je to recept za katastrofo,« trdi, kar se navzven kaže kot pomanjkanje enotne politike. Eden zadnjih primerov naj bi bilo nedavno sporočilo, da se sirska vlada pripravlja na novo uporabo bojnih strupov, povezano z grožnjo o ameriških protiukrepih, kar je po poročanju New York Timesa menda »presenetilo kar nekaj vojaških uradnikov«. Kombinacija neizkušenega osebja na oblasti ter protislovje in nepovezanost zadnje naj bi povzročala, da tuji voditelji, utrujeni po petih mesecih Trumpovega spoprijemanja a svetom, nenehno sprašujejo, kaj se dogaja v Washingtonu.
Vprašanja o duševnih
Toda David Rothkopf, strokovnjak za mednarodno politiko, ki predava na Univerzi Columbia, ugotavlja, da niti najboljši svetovalci ne morejo spremeniti vedenja človeka, če ta presliši nasvete. Zato so evropski voditelji menda močno zaskrbljeni, kaj se bo zgodilo na jutrišnjem srečanju med Trumpom in Putinom. Zadnji je menda prepričan, da lahko »izrabi Trumpov narcisizem, nevednost, paranojo, poslovne interese in domače težave«, pravi Rothkopf.
