Tiskane izdaje
Filipinski zapori še niso bili bolj polni kakor po tem, ko je Rodrigo Duterte začel opravljati predsedniške naloge. Fotografija, ki so jo pred dvema tednoma posneli v zaporu Quezon v Manili, prikazuje množico moških teles, ki se prerivajo na betonskem košarkarskem igrišču, na katerem ni žimnic in še manj postelj.
Zaporniki tu spijo izmenično in pod milim nebom. Temnica, zgrajena pred šestimi desetletji, je bila namenjena bivanju 800 zapornikov. Trenutno jih je v njej okoli 4000.
To je eden od rezultatov Dutertejevega boja proti kriminalu. Med čakanjem na odločitev parlamenta, ki bo odobril (ali zavrnil, kar je manj verjetno) njegov predlog o ponovni uvedbi smrtne kazni, je novi predsednik začel boj proti mamilarski mafiji. V nekaj več kakor dveh mesecih je bilo v policijskih racijah ubitih več kakor 700 prodajalcev pa tudi uživalcev mamil. To je samo začetek. Duterte je napovedal, da jih bo med kampanjo usmrtil več sto tisoč. Prav zato se mnogi sami predajo policiji. In prav zato so zapori tako natrpani, kakor pravijo aktivisti organizacije Human Rights Watch Asia, »da že pokajo po šivih«.
Predaj se ali umri
Samo mesec dni po tem, ko je Duterte uradno zasedel najvišji položaj, so aretirali 5400 ljudi, vpletenih v razpečevanje mamil. Več kakor pol milijona se jih je menda prostovoljno predalo. To ne pomeni, da so vse, ki so sami prišli pred vrata policije, tudi pridržali, vendar podatek razkriva, kako zelo je novi predsednik ustrahoval okolico. Nekaterim se to zdi huda kršitev človekovih pravic, pri katerih je treba v demokratični državi nujno upoštevati domnevo o nedolžnosti. Drugi se veselijo njegovih ukrepov in jih sprejemajo kot končni obračun z metastaziranim zlom, ki že dolgo spodkopava filipinsko družbo.
Nihče na Filipinih ne zanika, da so mamila povezala »gospodarje mamil«, upravno oblast, pravosodje in policijo ter da mamilarska mafija očitno vpliva na volitve in praktično imenuje župane na položaje, oni pa jo v zameno ščitijo pred zakonom.
Duterte se je odločil razbiti to mrežo tako, da bo javno osramotil vse državne uradnike, ki so kakorkoli povezani s trgovino z mamili. V sredo je policija vdrla v hišo Rolanda Espinose, župana Albuere v osrednjem delu države, ker je ta dan pred tem priznal, da je njegov sin eden od »gospodarjev mamil«. Župan je bil na policijski postaji, ko so preiskovali njegovo hišo, šest njegovih varnostnikov pa ubili med streljanjem, ki se je začelo po začetku preiskave. Espinosa se je nato vrnil domov, vendar so njegovemu sinu, ki je na begu, sporočili: »Predaj se ali umri!«
Zapor Quezon v Manili. Foto: NOEL CELIS/AFP Photo
Se začenja še bolj
Dutertejeva priljubljenost se še vedno ne zmanjšuje, vendar so mnogi zgroženi nad takšnim načinom obračunavanja s trgovino z mamili in kriminalom. Nekdanja pravosodna ministrica in sedanja senatorka Leila De Lima je opozorila, da bo takšen boj proti odvisnosti od »šabuja«, kakor v narečju pravijo metamfetaminu hidrokloridu, ki je najbolj razširjeno mamilo na Filipinih, povzročil novo odvisnost od kompulzivnega ubijanja.
Toda predsednik na to samo zmiguje z rameni in poskuša čim prej pridobiti parlamentarno podporo za ponovno uvedbo smrtne kazni, ki so jo v tej katoliški državi odpravili pred desetimi leti. Če bodo sprejeli njegov predlog, se bo v Dutertejevi vojni proti kriminalu začelo novo, še bolj krvavo obdobje.
Čim uspešnejši bo Rodrigo Duterte v lovu na preprodajalce mamil, posiljevalce in velike lopove, toliko manj bodo v Aziji nasprotovali smrtni kazni. Če bo svojo državo očistil kriminala v šestih mesecih, kakor je obljubil, bodo usmrtitve povsod čedalje pogostejše. Tako bodo nehali premišljevati o smiselnosti odvzema življenja in malo verjetno je, da se bo katerakoli država, ki je nameravala odpraviti smrtno kazen, kakorkoli približala temu cilju.
Infografika: Delo
Oslabljeni glas
Največ kriminalcev vsako leto pošljejo na morišče na Kitajskem, kjer usmrtijo več obsojencev kakor v katerikoli drugi državi, v kateri izvajajo smrtno kazen. Toda tudi v tej državi se je začelo javno mnenje spreminjati, ker so ljudje zgroženi nad številnimi primeri izrekanja najstrožje kazni nedolžnim in na podlagi izsiljenega priznanja.
Najodločnejši zagovornik splošne odprave smrtne kazni v tej regiji je Avstralija. Številne njene državljane so usmrtili ali še čakajo na usmrtitev v državah, skozi katere so poskušali prenesti večje količine mamil, in skoraj nobenega upanja ni, da jih bo kakšen državni ali verski poseg pomagal ohraniti pri življenju ali zamenjal najstrožjo kazen z zaporno.
V Aziji se jasno vidi, da kadar država meni, da se mora maščevati po načelu »oko za oko in zob za zob«, je nihče ne more prepričati o drugačnem razmišljanju. Smrtno kazen imajo muslimanske države, kakršne so Iran, Saudska Arabija ali Afganistan, in to kljub nauku, da človeku ni dano, da bi odločal o življenju in smrti. Izvajajo jo na Kitajskem, v Severni Koreji in Vietnamu, čeprav tam komunistična ideologija uči, da je človeka mogoče prevzgojiti. Imajo jo tudi Japonska, Južna Koreja in Singapur, čeprav te države spadajo med najrazvitejše in najbogatejše na svetu.
V Singapurju resda težijo k redkejšemu odločanju za izvajanje smrtne kazni, in če sodniki odločijo, da je bil obsojenec samo prenašalec mamil, tožilec pa potrdi, da je precej pomagal pri razkrinkanju preprodajalske verige, lahko vislice zamenjajo z dosmrtno zaporno kaznijo ali bičanjem. Toda zdaj je vse odvisno od Duterteja. Če bo njegova vojna proti kriminalu uspešna, bo Azija samo podmazala vislice, priostrila injekcije in očistila puške. Glave bodo padale kakor pokošene, o tem, ali bo kriminala res manj in ali se bodo pravzaprav države spremenile v najbolj krvave kriminalce, se bodo spraševali šele dolgo zatem.
