Tiskane izdaje
Reforma zdravstvenega zavarovanja, ki jo je pred šestimi leti uvedel predsednik Barack Obama, je preživela neutrudne politične napade desnice in več kot šestdeset glasovanj v kongresu za njeno ukinitev. Zamajale so jo tržne razmere − vanjo se je vključilo premalo (zdravih) Američanov, zaradi česar zavarovalnice umikajo svoje ponudbe, premije pa se dražijo.
Obljuba Obamacare, kot so hitro poimenovali reformo, je bila pospešitev tekmovalnosti zavarovalnic ob ponudbi nižjih premij, ki naj bi omogočila zdravstveno zavarovanje več deset milijonov Američanov. Pred tremi tedni je tretja največja zdravstvena zavarovalnica Aetna sporočila, da je izgubila več kot 400 milijonov dolarjev pri ponujanju programov na tržnicah Obamacare (vsaka zvezna država ima svojo »tržnico«, kjer lahko Američani izbirajo zavarovalne pakete različnih zavarovalnic), zato bo umaknila večino svojih ponudb. Podobno sta najavili največja zavarovalnici United Healthcare in peta Humana, kar je zamajalo temelje reforme.
Samo delno izpolnjeni cilji
V neki meri je izpolnila postavljene cilje, saj je dvajset milijonov Američanov z njeno pomočjo dobilo zdravstveno zavarovanje. Odpravila je omejitve za ljudi z že obstoječimi zdravstvenimi težavami, ki jih zavarovalnice prej niso hotele zavarovati, ter zgornje meje za plačila zdravljenja. Toda obljuba o »dostopnem zdravstvenem zavarovanju za vsakega posameznega Američana« ni zajela okoli 30 milijonov prebivalcev, ki so ostali nezavarovani, letos se je prek tržnic po oceni kongresnega urada za proračun (CBO) zavarovalo 8,3 milijona manj ljudi, kot so pričakovali, med njimi pa je premalo mladih in zdravih, da bi odtehtali stroške za bolne.
Maje se tudi dostopnost, po izračunih organizacije Kaiser Family Foundation, ki preučuje ameriško zdravstvo, se bo povprečno zavarovanje (oblikovano kot najcenejše zavarovanje s srednjim paketom ugodnosti za 40-letnega nekadilca) prihodnje leto podražilo za slabo desetino na 281 dolarjev na mesec. To pa bi lahko od plačevanja premij odvrnilo še več ljudi, čeprav po izračunih zdravstvenega ministrstva kar okoli 85 odstotkov zavarovalnic v paketih Obamacare prejema davčne olajšave in so ob letošnjem šestodstotnem povišanju premij (za dobrih 14 dolarjev) to občutili le kot štiri dodatne dolarje na mesec. Največje vprašanje ostaja, ali bodo višje premije dovolj, da pokrijejo izgube zavarovalnic.
Ob njihovem umikanju slabi konkurenca, po oceni organizacije Kaiser bo med petino in četrtino Američanov imela prihodnje leto na voljo le eno zavarovalnico, kar je recept za višje cene ali za nižanje ponudbe v okviru zavarovanja. Hkrati to pomeni še manjši nabor zdravnikov in bolnišnic, saj v ameriškem sistemu zavarovalnice plačujejo samo zdravljenje pri zdravnikih in ustanovah, s katerimi imajo sklenjene pogodbe. Vse to bo še bolj odganjalo zdrave mlade Američane in sistem pognalo v spiralo proti dnu. Najbolj črnoglede napovedi zato slikajo prihodnost, v kateri bodo na eno strani srečneži z dobrim zdravstvenim zavarovanjem prek delodajalca, na drugi pa tisti, ki bodo prek tržnice plačevali enake premije za precej bolj oskubljene programe.
Razsvetljenje in nasprotovanje
Jedro težav je v zgodovini nastajanja reforme. Senator Barack Obama nikoli ni bil zagovornik obveznega zavarovanja in je v demokratski tekmi celo napadal takratno tekmico Hillary Clinton s skoraj republikanskimi argumenti, da bo država vsakega prisilila, naj se zavaruje. Ob prevzemu Bele hiše je tako rekoč prevzel njen koncept in postal odločen zagovornik davčne kazni za tiste, ki se ne zavarujejo. Ob napovedi njegove zdravstvene reforme so republikanci, ki so v resnici iznašli koncept obveznosti posameznika, da se zavaruje, doživeli razsvetljenje in mu začeli odločno nasprotovati. Tako je Mitt Romney, ki je kot guverner Massachusettsa uvedel program, po katerem se je zgledovala reforma Obamacare, kot predsedniški kandidat desnice 2012 na vse pretege zanikal podobnost in napadal nacionalno reformo.
Upor desnice je odgnal vsako misel na enotno (državno) zdravstveno zavarovanje za vse, ki ga zagovarjajo progresivne skupine in je bila ena od osrednjih točk odmevne predsedniške kampanje senatorja Bernieja Sandersa. Toda ob hudih napadih zavarovalniškega lobija je za njegovo uvedbo zelo malo možnosti, saj bi bržčas doživel obstrukcijo v senatu. Zdravstvena sistema Švice in Nizozemske kažeta, da je mogoče doseči zavarovanje vseh prebivalcev prek zasebnih zavarovalnic. Hkrati nekatere manjše uspešne zavarovalnice dokazujejo, da se da brez razkošnih plač in službenih letal za vodstvo tudi v okviru Obamacare kovati razumne dobičke.
Reformo bi zlahka odrešili težav z dvema posegoma, zvišanjem zdaj prenizkih kazni za zastonjkarje, ki se izogibajo plačilu zavarovanja, dokler so zdravi. Ter zvišanjem državnih subvencij, s čimer bi privabili več mladih in hkrati ugodili zavarovalnicam. Kongres je brez posebnih zapletov tako rešil program Medicare za starejše Američane, ki se je soočal s podobnimi težavami.
