Tiskane izdaje
Ko je Abe pred dvema letoma vrnil LDP na čelo dieta, je svoj gospodarski program strnil v metaforo o treh strelah. Japonski pregovor pravi, da se »tri strele ne morejo zlomiti«. Premier je na ta način predstavil svojo vizijo prihodnosti: če s prvo strelo pustiš v obtok večjo količino denarja, z drugo spodbudiš domačo potrošnjo ter s tretjo ciljaš na strukturalne reforme, potem apatija globalnega razvoja ne more zlomiti takšnega gospodarskega koncepta. Zahod je z velikim zanimanjem opazoval bujenje keynesijanskega duha.
Večini japonskih volivcev je jasno, da je Abe predhodni dve leti od vseh »treh strel« sprožil samo prvo. Pa še ta je dala problematične rezultate, na primer, padec tečaja jena in podražitev uvoza. Kljub temu so se volivci odločili počakati na drugi dve streli. Premierju so dali še en polni mandat, ki ga bo zapolnil z mešanico gospodarskih in ideoloških potez, ki so usmerjene k enemu cilju: ustvarjanju močne nacije, ki se bo naslednjih 50 ali 100 letih sposobna upreti udarcem vseh mogočih valov.
Abe ima prav gotovo veliko vizijo. Vendar pa se bo šele izkazalo, ali ima tudi državniško nadarjenost, da jo bo uresničil. Premier je že pred volitvami, na katerih je LDP skupaj z glavno koalicijsko partnerico stranko Komeito dobila več kot dvotretjinsko večino, dal vedeti, da njegove strele lahko postanejo nezlomljive samo v primeru, da Japonska postane regionalna in globalna politična sila.
Podobno veliko vizijo o vbrizgavanju nove vitalnosti v ekonomijo svoje države ima tudi kitajski predsednik Xi Jinping. Tako iz praktičnih razlogov kakor tudi zaradi velike pazljivosti glede uspešnosti naznanjenih ukrepov, so kitajski reformni program po premieru Li Keqiangu poimenovali »likenomija«. Ni potrebno posebej omenjati, da to povsem odgovarja Xijevemu avtoritarnemu stilu vladanja (ki vse bolj dobiva jasno definirane obrise), v katerem je premier pomembna oseba samo do takrat, ko njegove strele zadenejo v cilj.
Čeprav ima zunanji svet Lija za enega od najvplivnejših voditeljev sodobnega političnega prizorišča, pa je v domačem mozaiku zamenljiv kamenček, katerega samostojne pobude izven okvirja premierskih nalog Xi neusmiljeno briše ter mu s tem dopoveduje, da od njega pričakuje izvrševanje velike politike in ne njeno kreiranje.
Ko je kitajski premier v začetku letošnjega leta v zvezi z vladno kampanjo proti korupciji pozval k njeni večji odprtosti do javnosti, so to na hitro odstranili z vseh internetnih medijev. O tem, kako transparentna bo katera politična poteza, namreč odloča predsednik osebno.
Abe je s svojim nasprotovanjem varčevanju takoj pritegnil pozornost Evrope, ki ima tesno zategnjen proračunski pas. Evropejci pa so prav tako radovedno usmerili svoj pogled proti Xi Jinpingu in njegovi verziji avtokracije. Še posebej tisti v nekdanjem komunističnem bloku. Ko se bodo premierji srednje in vzhodne Evrope v torek v Beogradu sestali z Li Keqiangom, bo za mnoge od njih šef kitajske vlade dražeč izziv. Predstavnik države, ki ima trenutno še vedno uspešen enopartijski sistem in zelo debelo denarnico, jih bo namreč prisilil, da se vprašajo (četudi potiho), kje so pomanjkljivosti večstrankarske demokracije in kaj se lahko naučijo iz kitajskega učbenika modernizirane avtokracije.
Pomembna lekcija v njem bi se lahko imenovala vzdržljivost.
Še preden pa bodo prešli na institucionaliziranje zaenkrat neformalnega sodelovanja med Kitajsko ter državami srednje in vzhodne Evrope (mogoče se bo to zgodilo že v teku bližnjega vrha v Beogradu, kjer med drugim načrtujejo ustanovitev stalnega tajništva), bi bilo dobro, da se ozrejo na politična tveganja vzhodnoazijskih trendov, ki bi lahko vplivali na vse dolgoročne načrte in poslovne projekte o katerih se bodo pogovarjali.
Abe je z zmago na volitvah na Japonskem dobil mandat za ustavne spremembe, ki jih nedvomno lahko razumemo kot predpogoj za trdnost »treh strel«. Politična samozavest dežele vzhajajočega sonca je neločljiva od njene vojaške odločnosti. Zato si je težko predstavljati, kaj bi lahko premierju preprečilo, da ne bo zbrisal pacifističnih pregrad, ki jih japonski vojski ni bilo dovoljeno preskočiti. Težje ko mu bo zvišati davek na dodano vrednost in bolj ko bo tvegal pri zagonu jedrskih reaktorjev ter se še bolj glasno zoperstavljal konservativnosti in ksenofobiji pri reformi trga delovne sile, toliko bolj bo moral iti nazaj v obdobje Meiji (1868 - 1912), ko je veljal izrek »naredi državo bogato, okrepi vojsko«.
V zadnjih dveh letih in pol tudi »likenomika« mi dala pričakovanih rezultatov. Statistika z naraščajočim izvozom in padcem uvoza kaže na poraz prizadevanj za prebuditev domače potrošnje. Na videz visoko 7,5 odstotno stopnjo rasti so za leto 2015 znižali na 7,1 odstotka, kar bo privedlo Kitajsko na rob družbene stabilnosti.
Ob enem pa bo gospodarsko upočasnjena azijska sila vojaško zagnana država, ki je prepričana sama vase ter vse bolj odločno zarisuje pas svojega strateškega delovanja, ne da bi se ozirala na obstoječa mednarodna pravila igre. Če se zdi obraz Kitajske, ki je obrnjen proti Evropi, povsem miroljubno in zelo drugačno od Rusije, pa je obraz, ki je obrnjen proti vzhodni in jugovzhodni Azije, veliko bolj podoben Putinu.
Prihodnji kitajsko-japonski odnosi seveda v klasičnem varnostnem smisli ne bodo ogrozili katerikoli del Evrope, pa naj bodo dobri ali slabi. Toda kako bi se možni nevarni scenariji odrazili v kitajskem financiranju projektov, ki bodo v naslednjih dveh dneh na dnevnem redu? Ali delamo analize tega tveganja? Ali se jih sploh zavedamo?
Ko se voditelji malih evropskih držav srečajo s premierjem velike Kitajske (glede na to, da ima 1,3 milijarde prebivalcev in je njeno ozemlje veliko 9,6 milijonov kvadratnih kilometrov, so vse te države majhne), beseda v glavnem teče o tem, kaj vse bi se lahko Evropejci naučili od Kitajcev. Vendar pa v imenu vzdrževanja dobrega sodelovanja ne bi bilo slabo kitajski vrh pozvati, da naj se uči od Evropske unije, kako se gradi regionalni mir. Oziroma še bolje, kako se izogibati ponavljanju preteklih vojn. Šele takrat se bodo lahko o izgradnji železnic, pristanišč, avtocest in mostov pogovarjali brez občutka, da lahko strele »abenomike« ali »likenomike« odletijo v neželeno smer in postanejo nevarne.
