Tiskane izdaje
Strasbourg – Jubilejna, 30. podelitev nagrade Saharova za svobodo misli je bila tokrat nekaj posebnega. Prvič jo je dobila institucija: venezuelski parlament, skupaj z njim pa tudi venezuelski politični zaporniki, ki jih je zdaj v državi že več kot tristo. Slovesnost v evropskem parlamentu je bila tokrat še posebno nabita s čustvi, saj so v Strasbourg prišli tudi najožji svojci najbolj znanih venezuelskih disidentov.
Letošnjo nagrado Saharova, že 30. po vrsti (prvič so jo podelili leta 1988 Nelsonu Mandeli in Anatoliju Marčenku), sta v Strasbourgu sprejela predsednik parlamenta Julio Borges in predstavnik političnih zapornikov Antonio Ledezma. Oba sta zelo znana venezuelska politika. Julio Borges je med drugim pred leti kandidiral tudi za venezuelskega predsednika. Še v času Huga Cháveza. Pred dvema letoma je postal predsednik parlamenta, ki pa mu je sedanji predsednik Venezuele Nicolás Maduro avgusta letos odvzel vsa pooblastila. Takratne volitve je dobila opozicija, za katero je glasovalo skoraj 75 odstotkov prebivalcev Venezuele. Opozicija je v parlamentu tako dobila celo dvetretjinsko večino in postala nevarna nasprotnica »chavističnega« režima v Caracasu, ki je s pomočjo ustavnega sodišča (v katerem sedijo predsednikovi možje) zato razpustil ta demokratično izvoljeni parlament.
Iz ječe v hišni pripor
Antonio Ledezma je skupaj z Leopoldom Lópezom eden najbolj znanih venezuelskih političnih zapornikov. Lópezu so julija letos kazen po treh letih ječe spremenili v hišni pripor, a so ga že avgusta nato znova spravili za rešetke. Antonio Ledezma, sicer tudi znan pravnik, ki je proteste proti predsedniku Maduru organiziral že leta 2014, ni hotel ponoviti njegove usode. Prejšnji mesec je iz hišnega pripora pobegnil v Kolumbijo, od tam pa takoj v Španijo, kjer je dobil zatočišče. To je po svoje paradoks brez primere. Medtem ko uradni Madrid daje zavetje latinskoameriškim politikom, je zaradi referenduma v Kataloniji v zapor zdaj poslal neposlušne politike iz Barcelone.
Bogata država z revnimi državljani
Nastop Julia Borgesa in Antonia Ledezme v Strasbourgu (in pred tem pogovor z njima) je bil po svoje izjemna politična analiza sedanjih razmer v Venezueli, ki je v politični, humanitarni in moralni krizi. Venezuela se je pod Nicolásom Maduro spremenila v nekakšno drugo Kubo, pravi Julio Borges. Čeprav ima Venezuela nafto, plin, zlato, diamante, boksit in druga naravna bogastva, v državi vladajo revščina, lakota in smrt. Prebivalci Venezuele množično bežijo v tujino, kjer jih je zdaj že nekaj milijonov. Največ v Kolumbiji pa v Panami, Čilu in tudi v Evropi, od koder so prišli Borgesovi stari starši.
Diktatura
Venezuela se je pod Chavezom in njegovim naslednikom Madurom spremenila v diktaturo, v kateri oblast kar po tekočem traku ukinja pravice in svoboščine. Namesto demokratično izvoljenega parlamenta ustanavlja sebi lojalne institucije, ki nimajo ničesar opraviti z demokracijo in vladavino zakonov. Oblast se je v bitki za preživetje povezala celo s kriminalnimi strukturami, tako da je položaj v državi zdaj slabši kot nekoč v Kolumbiji. Nobena skrivnost ni, da vladajoča elita trguje z mamili, pravi Antonio Ledezma. Vsakršno nasprotovanje takšni politiki se konča z zapori, ki so polni političnih jetnikov. Podatki o njihovem številu so različni. Julio Borges pravi, da jih je zdaj okrog 350. Nagrada Saharova, vredna 50.000 evrov, gre zato tudi njim. In vsem tistim, ki so bili ubiti v protestih. Samo letos je bilo na protestih v Caracasu ubitih 157 Venezuelcev, v glavnem mladih ljudi. To je bila že peta nagrada Saharova, ki je odšla v Latinsko Ameriko. Od tega trikrat na Kubo.
»Naj živi Venezuela«
Prihodnjo pomlad bodo v Venezueli predsedniške volitve. Opozicija zahteva (in pri teh zahtevah upa tudi na mednarodno pomoč) poštene in svobodne volitve. V državi se morajo začeti spremembe režima, sicer bo z Venezuelo kljub nafti in zlatu kmalu konec. Zato je Antonio Ledezma v pričakovanju sprememb in s tem boljše prihodnosti svoj nastop v Strasbourgu vzneseno končal z besedami: »Naj živi Venezuela! Naj živita svoboda in demokracija!«
Med kandidati za letošnjo nagrado Saharova sta bila tudi izjemna gvatemalska aktivistka za človekove pravice Aura Lolita Chavez Ixcaquic, pripadnica indijanskega ljudstva Kiče, in Dawit Isaak, eritrejski novinar in pisatelj, ki je v zaporu že od leta 2001. Hči Betlehem Isaak, ki ga je zastopala v Strasbourgu, je bila nazadnje v stiku z njim leta 2005. Za zdaj nihče ne ve, kaj je z njim. Hči upa, da je njen oče še med živimi.
