Tiskane izdaje
Kitajski je najpogosteje bistvenega pomena velikost. Tudi sama se vedno predstavlja z velikimi številkami. Ko gre za vprašanje političnega boja s Tajvanom, pa je lahko velika tudi država z 200.000 prebivalci. Zlasti če pretrga diplomatske odnose s Tajpejem in napove odprtje veleposlaništva v Pekingu.
Gre namreč za Sao Tome in Principe, zahodnoafriško državo, ki je pripadala majhni skupini tajvanskih prijateljev. Čeprav vodstvo San Tomeja v sredo ni objavilo vzpostavitve diplomatskih odnosov s Pekingom, je zaradi preklica priznavanja vlade v Tajpeju zdaj Tajvanu ostalo le še 21 diplomatskih partnerjev.
»Dolarska diplomacija!« je tajvanski zunanji minister David Lee obtožil Kitajsko. Trdi namreč, da je azijska sila izkoristila gospodarske težave majhne afriške države in se vsilila kot rešiteljica. »To ni v prid dobrim odnosom med dvema stranema Tajvanske ožine,« je še dodal.
Bo pa to v prid državici Sao Tome in Principe, ki se je znašla tik pred bankrotom in je, kot piše tajvanska časopisna agencija, ki pri tem citira izjavo neimenovanega funkcionarja zunanjega ministrstva, najprej od vlade v Tajpeju zaprosila za finančno pomoč več kot sto milijonov dolarjev. Tajvan te zahteve ni mogel izpolniti, jo je pa bila pripravljena izpolniti Kitajska. Seveda pod enim pogojem.
Poslastica za kitajsko politično vodstvo
Ko je iz mesta Sao Tome, prestolnice te nekdanje portugalske kolonije, prispela novica o prekinitvi diplomatskih odnosov s Tajpejem, je bila to poslastica za kitajsko politično vodstvo v trenutku, ko so v Pekingu razmišljali o tem, kako bi kaznovali Tajvan zaradi tega, ker se je znašel v samem središču kitajsko-ameriških odnosov, pa tudi zato, ker je novo izvoljeni ameriški predsednik Donald Trump podvomil o politiki »ene Kitajske«. Afriška država se je s svojo finančno krizo sama ponudila kot gorjača, s katero je azijska sila treščila po hrbtu tajvansko predsednico Tsai Ing-wen.
Vse dokler je v predsedniški palači v Tajpeju sedel Ma Ying-jeou, nekdanji vodja Kvomintanga (Nacionalistične stranke), ki je bil naklonjen trdnejšemu trgovinskemu in investicijskemu povezovanju Tajvana s Kitajsko, se vodstvo v Pekingu ni spuščalo v prevzemanje diplomatskih partnerjev otoka in ogrožanja Maove priljubljenosti med volivci.
Tri mesece po tem, ko je Tsai januarja letos zmagala na volitvah, pa je Kitajska že objavila obnovitev diplomatskih odnosov z Gambijo, ki je do takrat prav tako priznavala Tajvan, hkrati pa je Kitajska tudi povsem javno pospešila pogajanja o vzpostavitvi diplomatskih odnosov s Panamo in Vatikanom.
Ti dve državi pa sta najmočnejša dokaza za to, da Tajvan sploh še obstaja na diplomatskem zemljevidu sveta. V Tajpeju sicer globoko spoštujejo vse svoje politične partnerje – od Hondurasa, Belizeja in Svete Lucije do Paragvaja v Latinski Ameriki, Burkine Faso in Svazilanda, edina dva preostala partnerja v Afriki, pa vse od Kiribatija, Salomonovih otokov ali Tuvaluja v Oceaniji. Dejstvo pa je, da je Panama najstarejša prijateljica Tajvana, pa tudi država, ki ima poseben pomen tako za Latinsko Ameriko kot za ZDA.
Ko je kitajska družba Landbridge spomladi letos za 900 milijonov dolarjev kupila največjo panamsko pristanišče Magarita, je bil to le še en dokaz, da se azijska sila ne bo odrekla temu plenu. V decembru je Panamo obiskala delegacija 35 kitajskih gospodarstvenikov, ki so z zelo konkretnimi predlogi pokazali zanimanje za velikanske naložbe na področju telekomunikacij, bančništva in gradbeništva. Mnogi so prepričani, da je le še vprašanje časa, ko bo ta država zaprla svoje veleposlaništvo v Tajpeju.
Ena in edina avtoriteta
Za Tajvance, kot se zdi, vse to ni nič več pomembno. Že zdavnaj so se sprijaznili z dejstvom, da jih svet ne priznava kot državo, kar pa jih na koncu koncev ni oviralo pri tem, da se razvijejo v eno najmočnejših svetovnih gospodarstev.
Pa vendar je eden od tajvanskih diplomatskih partnerjev simbol zadnje drobtinice etike v visoki politiki. Seveda gre za Sveti sedež.
Pogajanja med Pekingom in Vatikanom o obnovitvi diplomatskih odnosov, ki so bili pretrgani leta 1951, trajajo že zelo dolgo, in sedanji sveti oče je že tretji poglavar Katoliške cerkve, ki si vrnitev nuncijata v Peking odkrito zastavlja za svojo prednostno nalogo. V nasprotju od Wojtyle, do katerega je kitajsko vodstvo gojilo globoke dvome, češ da gre za rušitelja komunizma, se papež Frančišek ponuja kot odkriti reformator cerkve, strpen do vseh sprememb, pa tudi do odporov proti spremembam, ki jih nenehno izvaja Komunistična partija Kitajske, ko gre za različne verske svoboščine.
Kitajski katoliki lahko obiskujejo maše duhovnikov, ki jih je imenovala Domoljubna katoliška cerkev, jim je pa prepovedano sleherno misijonarsko delovanje. Predvsem pa ne smejo priznavati avtoritete svetega očeta, saj mora biti vera (tako vse drugo) pod oblastjo ene in edine avtoritete – Komunistične partije.
Premiki v medsebojnem približevanju vodstva v Pekingu in Svetega sedeža so bili še posebej očitni letos. Zdelo se je celo, da sta se obe strani dogovorili, da bosta uporabili »vietnamsko formulo«, po kateri bi škofe imenoval Vatikan, a izključno s seznama kandidatov, ki ga bo pripravila Domoljubna katoliška cerkev. V trenutku, ko se je že zdelo, da je bil storjen odločilni korak, ko naj bi Sveti sedež najprej pretrgal diplomatske odnose s Tajvanom, da bi tako pripravili teren za vzajemno priznavanje s Kitajsko, pa so se uprli nekateri kitajski duhovniki.
Naivnost
Tako kot kitajska partijska glasila Donalda Trumpa razglašajo za »naivnega«, ko si drzne podvomiti o načelu »ene Kitajske«, tako je tudi kardinal Joseph Zen papeža Frančiška razglasil za naivnega, ker misli, da bo v kitajskih partijskih voditeljih našel iskrenega sogovornika.
»Morda je papež malce naiven,« je dejal hongkonški kardinal na nekem predavanju, ki ga je imel novembra. »On namreč pozna zgolj preganjane komuniste iz Latinske Amerike, nič pa ne ve o komunistih, ki so preganjali in pobili več sto tisoč ljudi.« Štiriinosemdesetletni duhovnik je prepričan, da bi bil sleherni kompromis s Pekingom moralni poraz Vatikana. Duhovščina mora stati ob ljudstvu, pravi Zen, ob revnih in preganjanih, ne pa ob vladi, ki ji ni ne do vere ne do cerkve, temveč zgolj do novih političnih točk.
Tako kot v primeru Paname, se zdi, da je tudi prehod Vatikana s tajvanskega na kitajski diplomatski seznam, le še vprašanje časa. Kitajska domoljubna cerkev je že imenovala dva nova škofa v soglasju s Svetim sedežem, nato pa je ta mesec razočarala papeževe pogajalce, ko je bil ob obredu njune zaobljube prisoten tudi škof, ki ga je Vatikan ekskomuniciral, kot nekakšno opozorilo, čigava beseda je tukaj odločilna. Sveti sedež je v torek vodstvu v Pekingu poslal sporočilo, da so za nadaljevanje dialoga nujna »pozitivna znamenja«. Papež Frančišek bi se lahko glede tega posvetoval z Markom Zuckerbergom, ki poskuša kitajska vrata na podoben način odpreti za svoj facebook.
Kaj pa Tajvan? Ta otok je le še opozorilo, da se svetovna ureditev nikoli ni bila sposobna upreti velikim številkam. Še huje, ne na zemlji ne na nebu ji nikakor ne uspe, da bi veličino podredila načelom, na katera prisega.
