Do monsunskega dežja si želijo strehe nad glavo

Katmandu – V vasi Goldunga, na obrobju Katmanduja, je skoraj vsaka tretja hiša podrta. Približno dvesto tamkajšnjih prebivalcev tudi tretji dan po potresu vztraja na prostem, tako kot večina drugih prebivalcev glavnega mesta Nepala in doline v njegovi širši okolici. Strah po uničujočem sobotnem potresu in ponavljajočih se popotresnih sunkih se je globoko zasidral v ljudi.

Štiriindvajsetletni Sanjiv je eden mnogih, ki so izgubili dom. A sobotni usodni dve minuti sta se zanj in za njegovo družino vendarle končali srečno. Med potresom je v hiši spal leto in pol star sin Sanjivovega brata. Nanj se je zrušila stena in ga zasula z metrom in pol ruševin. Vaščanom ga je po dveh urah odmetavanj zidakov uspelo odkopati – živega. Rešila ga je bambusova košara, v kateri je spal. Dva dni po potresu je že veselo korakal po improviziranem kampu, ki so ga domačini postavili na odprtem v neposredni bližini porušenih domov. Otrokov 83-letni pradedek pokaže v nebo in si položi roko na srce. Njegovega pravnuka je rešil bog. Te sreče ni imelo devet drugih prebivalcev vasi, pove Sanjiv, ki je med potresom izgubil bratranca.

Vedri, kljub skrbem

Sanjiv je vesel skupine turistov, ki so priskočili na pomoč pri pospravljanju ruševin – rešiti, kar je pod njimi v hiši ostalo uporabnega, in sortirati gradbeni material, ki je ostal nepoškodovan, da ga bodo lahko ponovno uporabili, ko se bo zemlja umirila in bo čas, da si postavijo nov dom. Kosi slame iz posušenih bilk riža gredo na en kup, ki ga bo pred dežjem ščitila pločevina, leseni tramovi na drugega, strešne opeke poleg njih. »Za kar bi sicer potrebovali en teden, smo naredili v enem popoldnevu,« je hvaležen Sanjiv. Pomoči države v vasi ne pričakuje nihče. Vedo, da bomo morali nov gradbeni material po ozki poti, ki vodi do vasi in po kateri je mogoče le peš, tovoriti sami. Hrane imajo za zdaj dovolj, iz svojih nepoškodovanih ali manj poškodovanih hiš vsak kaj prinese in v skupinskem taborišču ženske zvečer v ogromnih loncih kuhajo riž, krompirjev kari in čaj masala. »Za zdaj smo v redu, drugače kot v centru Katmanduja imamo ves čas tekočo vodo. A kaj bo, ko bo zmanjkalo hrane?« pa misel na prihajajoče dni in tedne kljub veseli naravi Nepalcev in glede na razmere presenetljivo vedremu vzdušju v taborišču skrbi vaščane.

Trgovine spet bolje založene

Skrb je upravičena, čeprav so se razmere v Katmanduju včeraj popoldne začele opazno izboljševati. Večina trgovin je sicer ostala za spuščenimi železnimi rešetkami, a tiste, ki so se odprle na novo, so ponujale sveže zaloge vode in dobrin, ki jih je v najbolj kritičnih dneh že začelo zmanjkovati. Pozno popoldne je mesto spet dobilo elektriko in z njo – kar je še pomembneje – tekočo vodo. Policija in vojska sta vodo prej sicer razdeljevali, a pomoč ni dosegla vseh in je bila slabo organizirana. »Ne vedo, kam naj grejo ne kaj naj naredijo, kje ljudje potrebujejo pomoč, nobenih informacij nimajo, nobenega načrta,« se je jezil lastnik gostišča Paradise Surya, medtem ko je na ulici Paknajol v centru Katmanduja pred njegovo recepcijo postopala skupina nizozemskih reševalcev s psi v spremstvu domačih vojakov. Medtem ko je peščica njih odšla na ogled ene izmed poškodovanih hiš, je Surya preostalim – da se ne bi preveč dolgočasili – ponudil, da lahko uporabijo njegov wifi, ki ga je sicer velikodušno dal na razpolago vsem turistom; za nekatere je recepcija hotela te dni dobesedno postala paradiž in edini stik z zunanjim svetom.

Vsi se ne upajo vrniti domov

Čeprav je center Katmanduja precej manj prizadet kot naselja na obrobju ter vasi v okolici in v smeri proti zahodu (na pol poti proti Pokhari je bil epicenter potresa), kjer hiše skupaj držijo le tanke plasti mešanice peska in vode ali na podeželju celo blata, so se v glavnem mestu bali katastrofe, če država ne bi v kratkem ponovno zagotovila elektrike in bolje organizirala pomoči.

Ulice so se v ponedeljek spet nekoliko bolj napolnile, včeraj 72 ur po potresu, se je veliko ljudi začelo vračati na svoje domove, stotisoči pa še vztrajajo v improviziranih kampih, ki zasedajo skoraj vsak nekoliko bolj odprt prostor glavnega mesta. Vztrajajo na vročem opoldanskem soncu ter v nočnem dežju in hladu. V strahu pred novimi popotresnimi udarci so se jim pridružili tudi nekateri turisti, drugi so zavetje poiskali na ambasadah, mnogi spijo v recepcijah hotelov, da so čim bliže izhodu na prosto, če jih doleti nov hujši sunek. »Kaj naj storimo, koliko časa naj bomo še tu? Dan, dva, tri? Ne vem. Še nikoli nismo doživeli česa takega, preveč nas je strah, da bi se vrnili,« je na večji zelenici med petnadstropnimi stavbami v neposredni bližini dodobra uničenega Unescovega trga Durbar razlagala Durdha. Njena hiša in družina sta jo odnesli brez poškodb, a dokler jih bo strah in se bodo nadaljevali popotresni sunki ter se bodo med ljudmi redno širile napovedi in govorice, da nov sunek prihaja ob tej in tej uri, bodo zelenice, trgi in dvorišča pod milim nebom njihova edina možnost. Zatočiščem, pod katerimi iščejo zavetje pred soncem in dežjem in so večinoma postavljena le z nekaj palicami, ki držijo pokonci pregrinjalo iz plastike, bi težko rekli šotori, poleg tega jih je veliko premalo, zato številni ljudje ostajajo brez strehe nad glavo.

Kdaj se bo začela obnova, ne ve nihče. Čakajo, da prenehajo popotresni sunki, kar lahko traja še več tednov, tudi mesecev, se zavedajo v Sanjivovi vasi Goldunga. A ohranjajo upanje: »Če bi nam uspelo do deževne sezone zagotoviti vsaj streho nad glavo,« razmišlja eden od vaščanov. Deževna sezona, ko zdajšnje občasne nalive zamenja monsunski dež, se začne junija. Za mnoge izmed milijonov prizadetih Nepalcev veliko, veliko prehitro.