Tiskane izdaje
Slednji, je novinarki televizije MSNBC povedal McCain, »je imel v svojem barbarstvu vsaj kanček razsodnosti«, medtem ko je Kim povsem iracionalen. In kot da bi hotela potrditi senatorjevo oceno, se je severnokorejska časopisna agencija KCNA odzvala kot tiskovni predstavnik sekte, o katere božanstvu je nekdo izjavil nekaj zelo grdega.
»To, da so si drznili prizadeti dostojanstvo vrhovnega vodstva Demokratične ljudske republike Koreje, je zgolj dokaz najhujšega sovraštva do naše ideologije, družbenega sistema in ljudstva, kar je mogoče razumeti kot veliko provokacijo, ki je zelo blizu razglasitve vojne,« je pisalo v poročilu KCNA.
Čeprav tudi drugi ameriški funkcionarji menijo podobno kot McCain in je veleposlanica v ZN Nikki Haley prejšnji mesec po severnokorejski izstrelitvi štirih balističnih raket izjavila, da »to ni racionalen človek«, bi iracionalnost še najmanj lahko pripisali Kimu. Seveda lahko argumentirano govorimo o njegovi brutalnosti in podvomimo o njegovi dobri oceni ravnovesja med velesilami, toda nobena balistična raketa ni bila izstreljena zaradi njegove norosti.
Foto: Ed Jones/AFP
Kimova racionalnost
»So ruske, ameriške ali britanske obljube, češ da bodo zagotovili ukrajinsko neodvisnost, sploh pomagale Ukrajini,« se je vprašal Andrej Lankov, profesor na univerzi Kukmin v Seulu. »Niso. Zakaj naj bi torej pričakoval, da mu bodo Američani, Rusi ali Kitajci pomagali, da ostane živ? Kim je vsekakor povsem racionalen.«
Pravzaprav bi lahko rekli, da je Kim Džong Un včeraj zelo racionalno razmislil, do kod mora poleteti še en izstrelek pukguksong 2. Dan pred srečanjem kitajskega predsednika Xi Jinpinga in ameriškega predsednika Donalda Trumpa v Mar-a-Lagu na Floridi je severnokorejska raketna enota izstrelila močno raketo 60 kilometrov od svoje obale, zgolj toliko, da bi se obema državnikoma vsilila kot ena izmed prednostnih nalog, ne pa dovolj, da bi ju vzajemno zbližala in ju usmerila v konsenz o ocenjevanju neposredne nevarnosti, ki ogroža območni in svetovni mir.
Če torej sprejmemo trditev, da je Kim Džong Un racionalen, še vedno ostaja vprašanje, kaj pravzaprav hoče. Poznavalci razmer v Severni Koreji na to vprašanje odgovarjajo različno: eni so prepričani, da je njegov cilj pritisniti na ZDA, da bi s te strani končno dobil mirovna zagotovila, medtem ko so drugi prepričani, da mu gre za golo preživetje. »Predvsem,« je poudaril Lankov, »si želi ostati živ, šele daleč na drugem mestu sta gospodarska blaginja in rast.«
A tudi ob srečanju Xija in Trumpa v elitnem golf klubu se je mogoče vprašati, kaj pravzaprav hočeta. Četudi nihče ne komentira njune teže in čedalje manj razpravljajo o njuni racionalnosti, bi bilo koristno izvedeti, kaj pravzaprav hočeta doseči voditelja dveh najmočnejših gospodarstev na svetu in vrhovna poveljnika dveh vojaških sil.
V nedavni zgodovini kitajsko-ameriških odnosov bi težko našli vrhunsko srečanje, ki bi bilo tako odprto za uspeh, pa tudi za poraz, kot je današnje in jutrišnje srečanje med Xijem in Trumpom. Liu Yawei, direktor Kitajskega programa v Carterjevem centru, je poudaril, da je to srečanje »dveh sanjačev«. Xi Jinping je svojo doktrino poimenoval »kitajske sanje«. Ko se je leta 2013 s takratnim ameriškim predsednikom Barackom Obamo sestal v rezidenci v Sunnylandsu nedaleč od Los Angelesa, je pojasnil, da je to pravzaprav sodelovanje po načelu »win-win« (obojestranska zmaga). Priznal je tudi, da so »kitajske sanje« v resnici povezane z ameriškimi.
Xi Jinping in Donald Trump. Foto: Toby Melville/Mike Segar/Reuters
Trumpove sanje
»Tudi Trump sledi svojim sanjam,« je dejal Liu. In res: njegov projekt »Najprej Amerika« ali »Narediti Ameriko znova veliko« je zelo podoben tistemu, o čemer sanja Xi Jinping. Pa vendar, kaj hočeta drug od drugega in kako si predstavljata svet, v katerem se bodo uresničile njune sanje? Ali v tej utopiji sploh obstaja Severna Koreja? Kje je tukaj Evropska unija, koliko je v tej megleni viziji pomembna Rusija in čemu so namenjene vojske s tako ubijalskim orožjem, kakršno nenehno izpopolnjujeta Kitajska in Amerika, če je v resnici vodilna ideja omenjeno načelo »win-win«?
Seveda se bosta za vsako od tem na dnevnem redu sestanka skrivala gospodarstvo in trgovina kot osnovna elementa sodobne zasnove varnosti. In končno, ali ni bila v ozadju hladne vojne med vzhodnim in zahodnim blokom prav tako ekonomija? Ne glede na to, da bi se morale sanje že zaradi svoje angelske narave lepo ujemati, je težava v tem, da sta jih tako Xi kot Trump narisala kot otroci, ki s širokimi potezami poveličujejo tisto, kar imajo radi, s črno barvo pa prekrijejo vse, kar jim ne ugaja. Zato si je težko zamisliti, kako bo Amerika znova velika, Kitajska pa nadaljevala svoj vzpon, če se kot po čudežu ne bo pojavila še ena Zemlja, da bi lahko vsaka velesila vladala na svojem planetu brez prepirov in nevarnosti spopadov.
Severna Koreja zgolj kaže na grožnjo nadaljevanja hladne vojne tudi v 21. stoletju. Vse njene bombe in rakete so bistveno manjša nevarnost od tiste, ki se skriva v možnosti, da se prebudi prav takšno jedrsko tekmovanje med velesilama, kakršno je zaznamovalo šestdeseta leta prejšnjega stoletja ter pripeljalo ZDA in Sovjetsko zvezo do roba velike katastrofe.
Ni naključje, da je Kim Džong Un mora, zaradi katere se Xi in Trump zbujata v hladnem znoju. To je nedokončana naloga iz prejšnjega stoletja, ki je nobeden od njiju ne zna rešiti. Medtem ko si severnokorejski voditelj želi zgolj preživeti, bi morala biti predsednika Kitajske in ZDA bolj iskrena v medsebojnih pogovorih, nato pa tudi javnosti priznati, kaj pravzaprav hočeta. So njune sanje res tako zelo racionalne?
