Dolgo leto v Trumpovem osončju

Pred letom je Donald Trump postal predsednik ZDA. Američani so vse bolj otopeli za dogajanje v Beli hiši.

sre, 08.11.2017, 06:00

New York – Pred letom je Donald Trump postal predsednik ZDA. Njegova blodeča ekscentričnost in tviteraška nevihta sta povzročili, da se zdi veliko dlje. Po drugi strani je v razmeroma kratkem obdobju močno preoblikoval ameriško politično krajino.

Politiki za zdaj ostajajo isti, toda čustveno nabita volilna kampanja lanskega leta in nato meseci Trumpovega predsedovanja so spremenili njihov jezik. Najočitnejši odraz je bila volilna kampanja v Virginiji, kjer so volivci včeraj izbirali med demokratom Ralphom Northamom in republikancem Edom Gillespiejem. Oba sta zmerna politika klasičnega kova, veliko bliže političnemu vrhu kot populizmu množic. Gillespie je vplivni lobist in nekdanji predsednik nacionalnega odbora stranke, skoraj ukrojen po podobi tradicionalnega republikanskega politika. Toda zadnji mesec je od običajnih sporočil desnice o nižanju davkov prešel k trumpističnemu sejanju strahu in mržnje.

Predvsem radijske valove so preplavila svarila pred apokalipso v zelo grdi kampanji, da njegov nasprotnik pomeni razcvet tolpe MS-13, ki ima korenine v Salvadorju, ter njenih »morilcev in posiljevalcev«. Prikrit rasizem je zvenel tudi iz oglasov, polnih simbolov konfederacije, ali iz obsodbe (temnopoltih) igralcev ameriškega nogometa, ki med himno klečijo v znak protesta proti policijski brutalnosti. Predsednik v Virginiji sicer ni priljubljen, zato se je Gillespie previdno ogibal neposredne povezave z njim, na zborovanjih ga sploh ni omenil. Zato je nekdanji strateg Bele hiše Steve Bannon, ki velja za ideologa novega (belskega) nacionalizma, oznanil, da je »trumpizem tudi brez Trumpa pot naprej«.

Izkrivljena normalnost

Kolumnistka New York Timesa Michelle Goldberg je opisala, kako je po lanskem 8. novembru prosila za nasvet ljudi, ki imajo izkušnje z avtoritarnimi režimi. Turška kolegica je napovedala, da bodo ljudje sprva odšli na ulice in jezno protestirali, toda strah pred presunljivo nevarnostjo se bo počasi unesel, protesti pa potihnili, ko bo občutek nenehnega odpora postal vsakdanji. Ruska opozicijska publicistka Maša Gessen jo je opozorila, da ob voditelju, ki oblega sistem realnosti, ni mogoče obdržati občutka, kaj je normalno, saj vsem popači merila.

Trump je začel predsedovanje s skoraj neverjetno lažjo o velikosti množice na slovesni prisegi, nemudoma je sledila prva prepoved vstopa v državo muslimanom, z vsemi protesti in sodnimi boji, nova prepoved, novi spopadi na sodiščih, dokler ni začasno poseglo vmes vrhovno sodišče. Vlada je zadnjih devet mesecev predvsem sistematično rušila dediščino predsednika Baracka Obame, na čelu z zdravstveno reformo in ukrepi za zaščito okolja.

Ko je celo Sirija sprejela pariški podnebni sporazum, je Washington ostal osamljen glas proti reševanju planeta. Razmajal je mednarodni prostotrgovinski sistem, a ne v imenu njegove večje pravičnosti, pač pa v imenu etnocentristične politike Najprej Amerika.

Serija šokov

Veliko krizo vrednot v republikanski stranki je sprožila njegova zloraba Bele hiše za dajanje glasu zagovornikom belske nadvlade. Vrhunec je dosegla avgusta, ko je oznanil, da so se zleta neonacistov in skrajnežev za belsko nadvlado v Charlottesvillu udeležili predvsem »sijajni ljudje«, zaradi česar je prekipelo tudi nekaterim članom njegove vlade. Toda ostali so njeni člani, medtem pa zmerni konservativci serijsko zapuščajo politiko. »Izkušnja tega leta ... me je pripeljala do spoznanja, da je vstati in javno opozoriti najbolj konservativna stvar, ki jo državljan lahko naredi,« je zatrdil republikanski senator Jeff Flake, eden iz vrste upokojencev.

Številne na desni skrbi nepredvidljiva zunanja politika države. Predsednik je dal proste roke vojaškemu vrhu pri upravljanju ameriških bojišč, medtem pa sam maje stara zavezništva, treplja avtokratske voditelje in tekmuje z voditeljem Severne Koreje, kdo bo bolj sočno pobalinsko opsoval drugega.

Michelle Goldberg je ugotovila, da se je država zadnje leto spremenila, mnogi so po seriji šokov skoraj otopeli. »Kar se zdaj zdi običajno, bi bilo nekoč nepredstavljivo. Državo upravlja prenapet rasist, ki se prek twitterja zapleta v politiko na robu jedrske vojne,« je poudarila. Trumpov nedavni pritisk na pravosodno ministrstvo, naj se loti preiskovanja njegovih političnih nasprotnikov, pozivi k zapiranju novinarjev bi včasih pomenili skrajni alarm, zdaj pa je predsednikova palača najhujše izpade »voditelja svobodnega sveta« označila za šalo ali pa zatrdila, da je treba prisluhniti njegovemu srcu, ne pa njegovim besedam.

Čas sojenj

Po drugi strani je Trumpova priljubljenost padla na zgodovinsko nizko raven, kar daje dodatno težo ugotovitvam o bizarnosti nenehnega hvalisanja o veliki volilni zmagi nekoga, ki je izgubil volilno štetje za več kot tri milijone glasov. Poleg tega smo v zadnjih mesecih priča nenehni vladni krizi, ki je dala posebnega preiskovalca Roberta Muellerja, ta pa je za darilo prve obletnice prinesel prve obtožnice proti članom Trumpovega kroga. V zadnjih dneh od povsod prihajajo znaki povezanosti ljudi okoli njega z interesi Moskve, vse bolj jasni sta tudi razsežnost in organiziranost napada na volitve, ki ga je po mnenju ameriških obveščevalcev organiziral Kremelj.

Trump vlada državi v času politične razdeljenosti, ki sega tudi v medijski prostor, kjer na eni strani predvsem glasila iz jate Ruperta Murdocha včasih prevzamejo vlogo propagandnega oddelka Bele hiše, na levici pa je nenehno bitje zvona o koncu sveta. Toda po besedah Steva Colla iz časnika New Yorker živimo v času razrasle predsednikove moči, tako da se moramo zanašati na njegovo nepriljubljenost zunaj republikanske stranke ter profesionalnost zvezne policije, sodstva in tiska. Tako je napovedal, da državo (in z njo svet) še čakajo »najbolj nevarna sojenja v obdobju Trumpove vlade«.

Prijavi sovražni govor