Tiskane izdaje
Kakor je pred tednom zapisal Pavel Koškin z Inštituta za preučevanje ZDA in Kanade pri Ruski akademiji znanosti, so v letu 2017 rusko zunanjo politiko zaznamovali trije »dosežki«, en neuspeh in dva uspeha. Prvi je po njegovem mnenju nadaljevanje ohlajevanja odnosov z Zahodom, zlasti z ZDA, druga dva pa sta čedalje boljši stiki s Kitajsko in ruski preporod na Bližnjem vzhodu. V tej regiji Rusija ni le uspešno opravila naloge v Siriji, kjer je »končno in dokončno premagala Islamsko državo«, kakor je na začetku decembra ruski zunanji minister Sergej Lavrov povedal kolegom iz Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi na srečanju na Dunaju. Moskvi je uspelo tudi obnoviti nekoč zgledne odnose z Ankaro, ki so se zelo zaostrili po tem, ko je novembra 2015 turški lovec nad sirskim ozemljem sestrelil ruski bombnik.
Državi, ki sta bili po sestrelitvi na robu oboroženega spopada, »sta našli kompromis glede Sirije«, je dejal ruski analitik, hkrati pa je v reševanje tamkajšnje krize in tesnejše sodelovanje z Ankaro Moskva pritegnila tudi Iran.
Rusija in druga po oborožitvi najmočnejša članica Nata Turčija sta prav tako podpisali sporazum, po katerem bo Ankara kljub zadržkom njenih severnoatlantskih partneric kupila sodobne ruske protiraketne sisteme S-400. A stvari se lahko spet zapletejo, je posvaril Koškin, kot primer pa navedel rusko-turška nesoglasja o »kurdskem vprašanju«. »Rusija podpira sirske Kurde, medtem ko so ti za Turčijo sovražna sila, ki navdihuje kurdistansko delavsko stranko [PKK], ki jo Ankara dojema kot teroristično organizacijo,« je zapisal ruski analitik.
Otoplitev odnosov s Saudsko Arabijo
Drugi ruski uspeh na Bližnjem vzhodu je bila otoplitev odnosov s Saudsko Arabijo, tudi pomembnim igralcem v sirski »vojni prek posrednikov«. To ni potrdil le oktobrski »zgodovinski« obisk kralja Salmana bin Abdulaziza al Sauda v Moskvi, ampak tudi številni sklenjeni posli in skupne naložbe v energijo, infrastrukturo, tehnologijo in raziskovanje vesolja v vrednosti 2,1 milijarde dolarjev ter odločitev Riada, da bo tako kot Ankara raje kot z zahodnimi sistemi posodobil svojo protiraketno obrambo z ruskimi S-400, za katere bo odštel okoli 2 milijardi dolarjev. Še ena za ves svet pomembna posledica otoplitve med Moskvo in Riadom je dogovarjanje o ceni in količini načrpane nafte med dvema največjima proizvajalcema »črnega zlata«. A tudi pri tem dosežku je Koškin oprezno dodal, da »Moskva ne bi smela biti preveč obsesivno optimistična, saj so ZDA še vedno ključni gospodarski in politični partner Riada.«
Kralj Salman je oktobra obiskal Moskvo, kjer se je srečal z ruskim predsednikom Putinom. Foto: Alexei Nikolsky/Reuters
Tudi brez njegovih opozoril se v Rusiji zavedajo, da se stvari običajno zapletejo, ko se vmeša Washington, ki sprva nekaj obljublja, potem pa naredi nekaj čisto drugega, kakor je pred dnevi v obširnem pogovoru za rusko državno televizijo Russia Today povedal Lavrov.
To, kar se zdaj dogaja z ameriško politiko do Sirije, je primerjal z obljubami s figo v žepu, ki so jih Američani dali sovjetskim voditeljem o neširjenju Nata na vzhod. »Njihova prvotna zagotovila, ki mi jih je dal ameriški zunanji minister Rex Tillerson osebno, da je njihov edini cilj v Siriji uničenje Islamske države, so postala bolj ohlapna in jih zdaj spremlja fraza, da bo mogoče popolno zmago nad Islamsko državo doseči šele, ko se bo v Siriji začel nepovraten politični proces, ki bo, kakor k temu še kdo doda, privedel k odhodu [sirskega predsednika Bašarja al] Asada,« je izjavil prvi mož ruske diplomacije.
Rusi bodo še dolgo vojaško prisotni v Siriji
Moskva je že večkrat pozvala Washington, naj umakne vojsko iz Sirije, toda ameriški obrambni minister James Mattis je novembra izjavil, da se Američani ne nameravajo umakniti iz Sirije tudi po zmagi nad Islamsko državo, ker da hočejo preprečiti njeno ponovno rojstvo. A tam bo še dolgo ostala tudi ruska vojska, čeprav je ruski predsednik Vladimir Putin pred kratkim že tretjič ukazal umik »večine« tamkajšnjih vojakov. Oblasti v Damasku so se namreč že na začetku leta odločile, da bodo še nadaljnjih 49 let dovolile Moskvi brezplačno uporabo dveh tamkajšnjih ruskih oporišč, letalskega v Hmeimimu in mornariškega v Tartusu. Ruski parlament je ratificiral sporazum o Hmeimimu že poleti, o Tartusu pa ta teden.
Kakor je pred dnevi razkril ruski obrambni minister Sergej Šojgu, je dobil od Putina ukaz o njuni posodobitvi in razširitvi. »Začeli smo proces stalne namestitve naših sil v Siriji,« je povedal Šojgu. Oporišče v Tartusu, ki deluje že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je bilo namenjeno zgolj oskrbi mimoplovečih manjših ladij, lani pa so poglobili dostop do pristanišča, prek katerega so v času vojnih operacij v Siriji oskrbovali svoje letalsko oporišče v Hmeimimu.
Zdaj v Moskvi načrtujejo spremembe, ki bodo omogočile, da bo lahko oporišče hkrati gostilo do 11 največjih plovil ruske vojne mornarice, tudi tisto na jedrski pogon, 24.000-tonsko križarko Peter Veliki. »Za posodobitev infrastrukture v obeh oporiščih ne bomo potrebovali več kot eno leto,« je pred dnevi izjavil Franc Klinčevič, ki v zgornjem domu ruskega parlamenta vodi odbor za varnost in obrambo.
