Džingiskanov boj proti podnebnim spremembam

Če je nekdo prepričan, da so podnebne spremembe sodoben pojav, naj se nekoliko posveti Džingiskanu. Mongolskemu vojščaku je uspelo razširiti največje cesarstvo na kopnem v zgodovini prav zato, ker je velik del azijske celine v 13. stoletju zajela nenavadna otoplitev z obilnimi padavinami.

Zato je v stepah, presušenih konec 12. stoletja, nenadoma začelo rasti veliko rastlinja, ki je zagotavljalo »gorivo« mongolskim osvajalcem. Vsak vojak Džingiskanove vojske je imel vsaj pet konjev, trava, ki je rastla na vsakem koraku, pa je omogočala dragoceno energijo za prodor na nova ozemlja.

Malo verjetno je, da so bile nenehne visoke temperature in pogoste padavine edini dejavnik, ki je omogočil mongolsko ekspanzijo čez Korejo, Kitajsko, Indijo, Perzijo, Bližnji vzhod in Rusijo vse do vzhodne Evrope. Kljub temu se ta ni začela v desetletjih, preden je Temudžin, ki se je rodil leta 1162, postal Džingiskan (vrhovni vodja), ko so bili naravni viri omejeni zaradi suš in zime, mongolska plemena pa razdeljena in sprta, med drugim tudi zaradi neradodarne narave.

Podnebne spremembe so v tem delu Azije začeli preučevati že pred petimi leti, potem ko sta v Mongoliji Neil Pederson, znanstvenik z Univerze Columbia, in Amy Hessl z Univerze v Zahodni Virginiji odkrila drevesa sibirskega bora, stara več kakor 1100 let. Živa drevesa so, pravita znanstvenika, kakor zgodovinske knjige o podnebju, saj v toplih in vlažnih letih rastejo višje, poleg tega so drevesne letnice v njihovih deblih širše. V sušnih letih so letnice razumljivo precej ožje.

Sibirski bori v gorovju Hangaj v osrednji Mongoliji so potrdili prav to. Džingiskanov vzpon je v njihovih deblih zapisan s širokimi drevesnimi letnicami. Oziroma kakor je dogajanje opisala Amy Hessl: »Narava je pogrnila mizo, Džingiskan je samo pristopil in se najedel.«

Vse odkar smo začeli na dolgo in široko govoriti o podnebnih spremembah in katastrofah, ki jih bodo povzročile, je del kitajskih znanstvenikov dvomil o upravičenosti fatalističnih ugotovitev. Že nekajkrat so namreč opozorili na to, da so se v dolgi kitajski zgodovini ujemala obdobja povišanih temperatur in družbenega razcveta, zato se je tudi zdaj znanstvena skupina na kitajski akademiji znanosti posvetila proučevanju podnebnih razmer med najuspešnejšimi kitajskimi dinastijami.

Tako so ugotovili, da je isto obdobje, ki je koristilo Džingiskanu in njegovim osvajanjem, ohranjalo blaginjo v času kitajske dinastije Song, ki je vladala od leta 960 do 1279. Zlasti v 13. stoletju je osrednjo in vzhodno Kitajsko zajel val otoplitve, in ker je cesarstvo temeljilo na poljedelstvu, žito pa je raslo, ne da bi ga motile suše in zima, je v času vladavine Songov kitajsko gospodarstvo ustvarjalo kar 60 odstotkov globalnega bruto proizvoda. Takrat sta se pojavili tudi dve od štirih velikih kitajskih iznajdb: po zapisih v zgodovinskih spisih je cesarska mornarica takrat prvič uporabila smodnik in kompas.

Globalna otoplitev je Kitajsko ščitila bolje kakor Kitajski zid, trdijo sodobni znanstveniki, kajti čeprav je Džingiskan najprej začel napadati cesarstvo Songov, je v tej smeri najpočasneje napredoval. Mongoli so Kitajsko osvojili šele leta 1279, to pa se je po trditvah kitajskih zgodovinarjev zgodilo predvsem zato, ker je cesarstvo razpadlo od znotraj zaradi korupcije in svoje birokracije, in manj zato, ker bi pokleknilo pred močjo Džingiskanovega vnuka Kublajkana.

O raziskavah, ki podpirajo pozitivne strani otoplitve, Kitajci najpogosteje intenzivno pišejo tik pred velikimi srečanji, posvečenimi temu vprašanju. Tako se tudi zdaj pred konferenco OZN o podnebnih spremembah, ki se bo 30. novembra začela v Parizu, oglašajo znanstveniki, ki v otoplitvi vidijo tudi nekaj dobrega. Opozarjajo, denimo, na povečanje padavin v kitajskih severnih regijah in zmanjšanje količine padavin v južnih, zaradi česar bi se lahko ob Rumeni reki začeli obnavljati bambusovi gozdovi, riževa polja pa bi se razširila vse do Kitajskega zidu. Celo 20-milijonskemu Pekingu, ki že desetletja trpi zaradi pomanjkanja vode, ne bi bilo več treba razmišljati o selitvi upravne prestolnice v vlažnejšo regijo, saj mu bodo podnebne spremembe prinesle več padavin.

Med raziskovanjem tega, čemur danes pravimo »učinek tople grede«, so znanstveniki ugotovili tudi to, da je bil Džingiskan nehote eden od »najbolj zelenih« osvajalcev v zgodovini. Njegove horde so namreč pobile približno 40 milijonov ljudi in razdejale poljedelske kulture, zaradi nomadskega pustošenja pa so ljudje nehali sekati gozdove za setev, zato so tiste azijske regije, ki so jih prečkali mongolski konjeniki, spet ozelenele. Tako so drevesa v dveh stoletjih mongolske vladavine absorbirala iz ozračja več kakor 700 milijonov ton ogljikovega dioksida in to je bilo najučinkovitejše čiščenje planeta. Vse, kar lahko rečemo, je: da se vsaj ne bi ponovilo.