Zgodbe z Vzhoda: Evolucija revolucije

Istega leta, ko je Fidel Castro prvič obiskal Kitajsko, sta znana filozofa Li Zehou in Liu Zaifu objavila knjigo Zbogom revolucija!. »Hočemo reforme, nočemo revolucije,« sta zapisala in razglasila, da se poslavljata od francoske, oktobrske in kitajske republikanske ter vseh drugih revolucij, v katerih ljudske množice nasilno rušijo obstoječi sistem in avtoritete.

To je bilo leta 1995 in zdelo se je, da je kubanskega idealista v vojaški reformi povozil čas. Prevladovalo je prepričanje, da se je začelo obdobje reform, na katere svet ne bo več gledal v črno-belih kontrastih, ampak bo kakor s kakšnim epohalnim mešalnikom zmešal vse vrednote ter tako z leve in desne, iz socializma in kapitalizma, pobral tisto, kar je najboljše.

Castro je bil v tem trenutku videti kakor zadnji Mohikanec. Kitajci so mu bili naklonjeni, vendar so ga opazovali z distance. Kakor da bi jih obiskal lik iz priljubljenega filma. Vendar filma iz že zdavnaj minule mladosti.

In vse od takrat se v političnih programih najpogosteje uporablja beseda »reforma«. Reformiral se je kitajski komunizem in evropski socializem, ameriški kapitalizem in japonski korporativizem, reformirale so se vojske, partije pa tudi cerkve. In postopoma so vsi svobodni volivci, ki so redno hodili na volitve za parlament, premiera ali predsednika, postali odvisniki od sprememb. Kdor mi ne bo obljubil sprememb, ne bo dobil mojega glasu. Nočem razmišljati o tem, ali so spremembe sploh mogoče. Tudi če so obljube lažne, je pomembno samo to, da mi nekdo pove, da bo od jutri vse drugače. In kdor ne bo uresničil obljub, lahko računa na to, da se bom uprl.

Tako se je tisto, o čemer smo mislili, da pomeni slovo od velikih prevratov, spremenilo v evolucijo revolucije. Kadar danes prisluhnemo dogajanju po svetu, je slišati, da beseda, ki sta jo Li Zehou in Liu Zaifu že pred dvema desetletjema hotela potisniti v zgodovino, zvoni z vseh strani. V gibanjih Occupy in v kampanji Bernieja Sandersa, pod hongkonškimi »dežniki« in med tajvanskimi »sončnicami«, med tajskimi »rdečimi srajcami« in južnokorejskimi demonstranti.

Reforme so poražene. Ljudje zahtevajo prevrat. Takoj. In čedalje manj razmišljajo o ceni, ki jo je treba plačati za to. Revolucija se nam je prikradla za hrbet. Vprašanje je samo, ali se bomo obrnili nazaj ali bomo hodili še naprej v negotovost, ki se nam vsiljuje namesto urejenih stez.

»Svet ne bi bil tako zapleten, če bi Marx bil Groucho, in ne Karl,« je zapisal Irving Berlin v kitici, ki se v angleščini lepo rima in spet poziva k razmišljanju o tem, kaj danes bolj potrebujemo. Novi Komunistični manifest ali odločno izjavo: »Nočem v raj, če tam ne morem kaditi cigare«? In ali lahko tu morda najdemo povezavo med tistim resnim Marxom z brado, Castrom in tistim drugim Marxom z brki? Ali se morda celotno sporočilo nedavne preteklosti skriva prav v tem: nočemo nobene utopije, v kateri nam ne zagotavljajo te majhne svobode, da lahko kadimo cigaro v raju ter branimo svoje in tuje temeljne človekove pravice. Sicer bomo gotovo »uspešni«, tako kakor je to povedal Marx – in to Groucho, seveda. »Poglejte, kaj vse sem naredil v svojem življenju: prišel sem od ničesar do stanja ekstremnega siromaštva.«