Frančiškova hoja po azijski žerjavici

»Komaj čakam, da se srečam z vami,« je papež Frančišek sporočil Burmancem pred srečanjem v njihovi državi, ki se bo začelo jutri in o katerem se mnogi katoliški mediji sprašujejo, ali to ne bo najbolj nevarno potovanje svetega očeta.

Prav tam je namreč največ dvomov o njegovi moralni avtoriteti in izrecni humanosti, ki bi lahko pripeljala v nevarnost lokalne kristjane. Gre se seveda za Rohingje, nepriznane muslimane, ki trpijo najhujše etnično čiščenje na robu genocida. Svetovalci so opozorili papeža, da naj ne izgovarja besed, ki se začnejo z »R«. Vendar vatikanski viri ne prikrivajo, da na Svetem sedežu pred občutljivim obiskom vlada nemir. Ob tem se postavlja vprašanje, ali ta obisk ni preuranjen in nepotrebno ­pretenciozen.

Celo Charles Maung Bo, prvi kardinal, ki ga je Burma dobila ob lanskem papeževemu imenovanju, je svetoval svetemu očetu, da naj raje uporabi besedno zvezo »muslimani iz države Rakhajn« in da naj se med srečanjem z Aung San Su Či, dejansko voditeljico budistične države, vzdrži omemb »besede na R«. Zlasti temu je treba posvetiti pozornost, mu je bilo rečeno med neuradnimi pogovori z vojaškim voditeljem, generalom Min Aung Hlangom.

Rohingje v Burmi nimajo pravice do državljanstva in osnovne etične identitete. Čeprav se rangunski nadškof Bo zaveda, da bi papež z opustitvijo njihovega imena izzval kritiko svetovne javnosti, kljub temu misli, da bi izrecno omenjanje zavrnjenega ljudstva lahko imelo resne posledice znotraj burmanskih meja.

Govor Benedikta XVI.

Nekateri komentatorji so spomnili na posledice govora Frančiškovega predhodnika, papeža Benedikta XVI., na Univerzi v Regensburgu leta 2006, ko je izrecno kritiziral »širjenje islama z mečem«. Trdil je, da je nasilje »nezdružljivo z bogom in naravo duše«. Njegove besede so razumeli kot napad na islam. Izzvale so ogorčene proteste v Pakistanu, Indiji, Turčiji in Gazi. Ubita je bila nuna, nekoliko cerkva pa uničenih. Številni ljudje se zdaj bojijo podobnih učinkov Frančiškove neposrednosti.

V Burmi je 51 milijonov prebivalcev. Večina jih je budistov, katoliki predstavljajo nekaj več kot odstotek prebivalstva. Vendar se je ravno tam pokazalo, da ima lahko budizem tudi nacionalistično in agresivno plat. Ne kleru ne vernikom ne pušča prostora za sočutje s preganjanimi ljudmi. Še več, tudi ne sočutja z otroki, ki so ločeni od staršev ter oropani otroštva in pravice do obstoja.

Več kot 600.000 ljudi, pripadnikov ljudstva Rohingja, je pobegnilo od doma. Zatekli so se v sosednji Bangladeš. Vendar veliko tistih, ki so pobegnili pred etničnim in verskim nasiljem, ni prišlo do begunskih taborišč na drugi strani meje. Ženske so posiljevali, moške mučili, vse pa ubijali, ko so se poskusili upreti pregonu. Medtem ko je Amnesty International to označil za »zločin proti človeštvu«, je ameriški državni tajnik Rex Tillerson med obiskom v Burmi prejšnji teden izjavil, da »je jasno, da v severni državi Rakhajn poteka etnično čiščenje Rohingij«.

Če bo papež Frančišek izgovoril karkoli podobnega, bi lahko bili katoliki, pa tudi drugi kristjani (protestantov je v tej državi 2,5 milijona), tarča nasilnih protestov. Večina Burmancev namreč podpira politiko vlade oziroma vojske do Rohingij. To je tudi eden od razlogov, da Aung San Su Či, dobitnica Nobelove nagrade za mir, o tem vprašanju ni imela jasnega stališča. Če bi odkrito vzela v bran preganjane muslimane, bi izgubila velik del volilnega telesa, zamerila bi se budističnemu kleru in si nakopala spor z močnimi generali.

Papež Frančišek je o trpljenju vseh beguncev, tudi Rohingij, že spregovoril v Rimu. Vendar bi to zvenelo drugače, če bi k humanim odnosom do žrtev pozval v Burmi. Jezuit Thomas Reese, kolumnist Servisa verskih novic in avtor knjige »Znotraj Vatikana: politika in organizacija katoliške cerkve«, je v kolumni opomnil, da je imel Frančišek uspešne obiske na Bližnjem vzhodu leta 2014, prav tako leto pozneje na Kubi in v Srednjeafriški republiki. »Toda,« je zapisal Reese, »če bo v Burmi prav tako uspešen, ne bi bil presenečen, če bi ga videl hoditi po vodi.«

Po treh dneh v Burmi bo papež Frančišek prav toliko dni preživel v Bangladešu. »Prihajam kot poslanec Jezusovega evangelija, da oznanim njegovo sporočilo sprave, odpuščanja in miru,« je povedal v posebnem videosporočilu Bangladešu. »Živimo v času, ko so vsi verniki in ljudje dobre volje poklicani k širjenju vzajemnega razumevanja in spoštovanja. Drug na drugega moramo gledati kot na pripadnike skupne človeške družine,« je povedal. V Daki se bo Frančišek srečal z beguncem ljudstva Rohingja iz Burme. Ta del njegovega obiska je bil naknadno dodan prvotnemu programu obiska. Prav tako srečanje z generalom Min Aung Hlaingom v Rangunu.

Sveti oče bo s tem poskusil vzpostaviti ravnovesje, v kar trenutno v tem delu sveta malokdo verjame. Medtem ko z napetostjo pričakujejo, kaj bo njegov obisk prinesel Burmi in Bangladešu, indijski katoliki opozarjajo, da je papež prav tako zatrdil, da »komaj čaka«, da pride v njihovo državo. To bi bilo logično, saj je Indija domovina približno 25 milijonov kristjanov, od tega 19 milijonov katoliške veroizpovedi. Kot kaže, sklepajo indijski komentatorji, ni zaželen. Konservativna stranka Bharatija Džanata premiera Narendre Modija, ki vlada v 18 od 29 indijskih držav, ne vidi potrebe po papeževi spravi in sočutju. Se pa stranka že pripravlja na volitve prihodnje leto z bolj radikalnim programom, ki je seveda zgolj podvržen zahtevam hinduističnih nacionalistov po prepovedi krščanskega misijonarstva in pokristjanjenja. Enostavno povedano, papeževo poslanstvo tu ni dobrodošlo.