Tiskane izdaje
New York – Hillary Clinton je stopila na oder brez sveže pričeske, obloge ličil in skrivanja poraza. Čeprav se bo zapisala v zgodovino kot prva ženska, ki se je resno potegovala za predsedniški položaj, se lahko zgodi, da se je bomo spominjali kot političarke, ki je dovolila, da je prišel v Belo hišo Donald Trump.
»Priznam, nocoj ni bilo lahko priti,« je dejala na dobrodelni prireditvi za organizacijo Children's Defense Fund. »Zadnji teden sem si večkrat želela, da bi se zvila v klobčič z dobro knjigo ali našimi psi in nikoli več ne bi odšla iz hiše,« ni skrivala, kako boleče je bilo razočaranje prejšnjega torka. Še posebej, ker štetje glasov, ki še poteka, kaže, da je na ravni ZDA z dobrim milijonom glasov več premagala newyorškega milijarderja.
Šokirani demokrati
V sredo je poskusila najti oporo v zgodbi svoje matere Dorothy Rodham, ki so jo revni starši s sestro posadili na vlak in iz Chicaga poslali v Kalifornijo k neljubečim starim staršem. »Sanjam o tem, da bi takrat sedla k njej in ji rekla: 'Vse boš prestala, imela boš družino in tri otroke ... Tvoja hči bo postala senatorka, predstavljala državo kot zunanja ministrica in dobila več kot 62 milijonov glasov na predsedniških volitvah',« je komaj zadrževala solze. Podpornike je pozvala, naj »zavoljo prihodnosti otrok in države« ne obupajo in ostanejo dejavni na vseh političnih ravneh.
Govor za dobrodelni sklad so načrtovali precej pred volitvami, verjetno so imeli v mislih zmagovit nastop, v katerem bi očrtala svoje prihodnje politike. Tako pa je organizacija, v kateri je kot praktikantka začela kariero, hkrati postala zadnja postaja in slovo od tridesetletne politične kariere. Ta se je končala z globokim treskom, ki je zamajal celotno demokratsko stranko. Po mesecih opisovanja razkola na desnici in ugibanj o usodi republikanske stranke so v slednji gladko izvolili vodstvo, demokrati pa se soočajo s težavnim samoizpraševanjem.
Hillary Clinton je v pogovorih z donatorji uperila prst v direktorja zvezne policije Jamesa Comeya, ki je enajst dni pred glasovanjem naznanil, da spet preiskujejo njeno ravnanje z e-pošto v času ministrovanja, nato pa dva dni pred volilnim torkom sporočil, da niso našli ničesar obremenilnega. Prvo sporočilo je ustavilo zagon njene kampanje ni sprožilo padec prednosti, drugo je po mnenju poraženke spodbudilo prepričanje Trumpovih privržencev, da so volitve sleparija, in okrepilo osip podpore omahljivih volivcev.
Pozabljeni delavci
Številni demokrati se sprašujejo, kako so lahko izgubili Wisconsin, Michigan in Pensilvanijo. Celo predsednik Barack Obama, ki je s silovito kampanjo za Hillary Clinton skušal obraniti njeno prednost (in svojo politično dediščino), je namignil, da se je njena kampanja preveč zanašala na politične analize in ankete. »V Iowi nisem zmagal zato, ker so tako kazali demografski podatki. Zmagal sem zato, ker sem 87 dni hodil v vsako mestece, na vsak sejem in ribji piknik. Ljudje te imajo priložnost videti, ti prisluhniti ter dobiti občutek, za kaj in za koga se zavzemaš,« je poudaril.
Tudi nesojeni »prvi gospod« Bill Clinton je menda nejevoljen, ker ženin volilni štab ni poslušal njegovih pozivov, naj se posvetijo nezadovoljnemu belskemu delavskemu razredu. Njihovi glasovi so mu dvakrat pomagali osvojiti Belo hišo, toda Hillaryjina kampanja je bila prepričana, da so ti že v Trumpovem žepu, in raje poskušala obnoviti »Obamovo koalicijo« manjšin, mladih, žensk in izobraženih volivcev. Hillary nikoli ni obiskala Wisconsina in je odšla v Michigan šele takrat, ko so ankete kazale usihanje podpore.
Toda hkrati je enajstkrat obiskala Pensilvanijo, a kljub temu izgubila. Z levice prihajajo očitki, da je po zmagi v stranki, ko se je zaradi nenadne priljubljenosti senatorja Bernieja Sandersa pomaknila precej na levo, začela znova nagovarjati volivce sredine in izgubila podporo »navadnih malih ljudi«, naveličanih neizpolnjenih obljub iz Washingtona. »Morala bi se pomakniti še bolj na levo, s čimer bi pridobila obupane ljudi, usmerjene proti establišmentu, ki so glasovali za Trumpa,« je v New Yorku dejal tudi filozof Slavoj Žižek.
Po mnenju zgodovinarja Gila Troya, avtorja knjige o eri Billa Clintona (The Age of Clinton: America in the 1990s), je Trump spretno izrabil razočaranje volivcev, Hillaryjina kampanja pa je bila »tako okorna in prazna, kot je bila leta 2008«. Toda hkrati je prepričan, da jo je nepričakovan vzpon Sandersa potisnil preveč v levo, obenem pa je po mesecih napadov z desnice doživela oster napad z levice. Postala je prodana duša političnih in finančnih elit, kar je hitro pograbil tudi Trump. Čeprav sta si Sanders in Trump zelo različna, sta si bili njuni kampanji na trenutke zelo podobni.
Nekdanja zunanja ministrica, ki je imela na čelu State Departmenta večjo podporo od predsednika Baracka Obame in podpredsednika Joeja Bidna, je v takšnem mlinu postala eden najbolj osovraženih politikov v ZDA in po svetu. »Hillary Clinton predstavlja hladno in preračunljivo zlo,« je te dni ušlo enemu od slovenskih spletnih novinarjev. To kaže na to, da bo za premišljeno sodbo o pomenu in dediščini Hillary Clinton moralo preteči še kar nekaj časa.
