Tiskane izdaje
Četrtkovo vrhunsko srečanje med ruskim in ameriškim predsednikom v Bratislavi bo premierni nastop na prvi evropski turneji ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Prvotno načrtovani pogovor so za skoraj polovico skrajšali, dežurni analitiki pa se sprašujejo, o čem, poleg o zlajnanem globalnem boju proti terorizmu in preprečevanju, da bi se še kdo drug dokopal do jedrskega orožja, se sploh lahko pogovarjata Vladimir Putin in Trump.
»Odnosi med Rusijo in ZDA spominjajo na šalo o štirih največjih sovražnikih sovjetskega kmeta: pomladi, poletju, jeseni in zimi. Podobno sta največji sovražnici rusko-ameriških odnosov ameriška in ruska zunanja politika,« je včeraj na pogovoru v moskovskem centru Carnegie izjavil doktor zgodovine in član Ruske akademije znanosti Aleksej Arbatov.
Toda zdi se, da v zadnjem času bolj velja teza politologa Leonida Radzihovskega. »ZDA nas kritizirajo zaradi naše notranje politike, Rusija pa v odgovor kritizira Američane zaradi vmešavanja v notranje zadeve Rusije in drugih članic Skupnosti neodvisnih držav,« je včeraj v državnem dnevniku Rosijska gazeta zapisal Radzihovski.
Večina komentatorjev ugotavlja, da so se odnosi med državama poslabšali. »Rusko-ameriški odnosi so dosegli kritično točko«, pravi direktor Centra geopolitičnih ekspertiz Aleksander Dugin, »rusko-ameriško partnerstvo je na robu hladnega miru«, trdi direktor moskovskega centra Carnegie Andrew Kuchins, »vojna proti terorizmu ni več združujoči dejavnik«, meni vojaški analitik Pavel Felgenhauer.
V Washingtonu kongresna demokratska opozicija republikansko izvršilno oblast še vedno obtožuje, da je prišla na oblast s pomočjo ruskih hekerjev, a v zadnjem času tudi v najožjem Trumpovem krogu niso več pretirano previdni pri kritiziranju Moskve. Ogorčeni so zaradi načrtovane prodaje ruskega orožja Venezueli in Siriji, nenehno se pritožujejo zaradi gradnje ruskega jedrskega reaktorja v Iranu. Vsak poskus Moskve, da bi ohranila, obnovila ali izboljšala stike z nekdanjimi sovjetskimi republikami, pa v Washingtonu označujejo za vračanje ruskega imperializma. Še manj so pazili na besede pri komentiranju ruskih notranjih zadev: afera Jukos in aretacija nekdaj najbogatejšega Rusa Mihaila Hodorkovskega, Čečenija in odpravljanje demokratičnih pridobitev ter uvajanje avtoritarnega modela vladanja.
Tik pred srečanjem je rusko javnost znova razburkala zahteva nekaterih ameriških poslancev, naj Rusijo zaradi nedemokratičnih oblasti spet izločijo iz skupine G8. »Pred petimi leti so v Washingtonu še potekale razgrete razprave o tem, ali so za razvoj ruske demokracije Putinovi ukrepi dobri ali ne, zdaj pa o tem nihče več ne debatira. Vsi se strinjajo, da ruski predsednik odpravlja demokracijo,« je včeraj izjavil nekdanji ameriški veleposlanik v Moskvi Michael McFaul. Še pred srečanjem s Putinom je Trump pozval Rusijo, naj se »vrne na pot demokracije in pravne države«, kar so ruski mediji označili za ostro izjavo.
Čeprav so Rusi pri ocenjevanju svojih »strateških partnerjev« bolj diplomatski od Američanov, v Moskvi nimajo nič manj pripomb na ZDA, kakor jih imajo v Washingtonu na račun Rusije. Ohola unilateralnost, nespoštovanje mednarodnih zakonov in norm ter kaotične posledice ameriških enostranskih dejanj Rusov ne motijo nič manj, kakor motijo prebivalce »stare« Evrope. Dodatno pa jih razburja, da jih Američani počasi izrinjajo z lastnega dvorišča. V Moskvi so razumeli »rožnato revolucijo« v Gruziji kot puč, ki so ga organizirali v Washingtonu. Podobno mislijo o »revoluciji« v Ukrajini.
Nelagodje vlada tudi zaradi ameriške navzočnosti v Srednji Aziji. Tja so Američani prišli po 11. septembru 2001 – pri čemer so jim pomagali tudi Rusi –, zdaj pa se nikakor nočejo umakniti. Politolog Dugin v včerajšnji Rosijski gazeti ponavlja staro modrost, da tisti, ki nadzira Evrazijo, nadzira ves svet. Ker Rusija, tako carska kot sovjetska in zdaj demokratična, na tem območju zaseda osrednje mesto, je vprašanje nadzora nad Rusijo vprašanje vladanja svetu. »Z eno besedo, ZDA bi hotele Rusijo videti ubogljivo, slabotno, poslušno, odvisno, nadzorovano in po možnosti razcepljeno in razpadlo,« piše Dugin.
Tudi del ameriške politične elite v resnici misli tako, priznava McFaul, a tem ljudem je vseeno, kakšno je stanje demokracije in svobode v Rusiji. Takšno mnenje se je v zadnjih letih menda precej razširilo. »Tudi Trumpu je bilo na začetku čisto vseeno za svobodo in demokracijo v Rusiji. S Putinom je hotel postati prijatelj zato, da bi ga nagovoril k odpravi sporazuma Start, kar mu je omogočilo izvajanje edine točke svojega zunanjepolitičnega programa v prvem mandatu: gradnje jedrskega ščita,« pravi McFaul.
Po njegovem mnenju odnosi z Rusijo nimajo zelo pomembne vloge v zunanji politiki Trumpove administracije. »Na prvem mestu je Irak, potem Irak, nato Irak in še enkrat Irak. Potem pridejo na vrsto Palestina pa Iran in Severna Koreja, Kitajska, transatlantske povezave in šele daleč za tem je Rusija.«
Nič pomembnejša vloga se ji ne obeta niti v prihodnjih štirih letih, trdi McFaul. Po njegovih besedah je ukvarjanje z Rusijo postalo povsem nepriljubljeno med ustvarjalci ameriške zunanje politike. »Nihče se noče ukvarjati s tem vprašanjem in z njegovim reševanjem narediti kariero. Velja, da je to področje le še za 'luzerje'. Namesto ruščine se zdaj vsi učijo farsi,« razlaga ameriški profesor.
