Tiskane izdaje
Ramkot – Potem ko je torkov potres na ulice znova pregnal na tisoče prebivalcev Katmanduja, ki v strahu pred novimi potresnimi sunki preživljajo noči na prostem, v okoliških vaseh mnogi v slabih začasnih šotorih bivakirajo že tri tedne.
Enaindvajsetletni Bivoš iz vasi Ramkot, približno deset kilometrov zahodno od središča Katmanduja, na zemljišču ob ruševinah nekdanje hiše s pomočjo nas, tujih turistov prostovoljcev, postavlja ogrodje zatočišča, ki bi lahko čez nekaj dni sedmim članom njegove družine dalo nekoliko varnejšo streho nad glavo in zagotovilo malo več zasebnosti. Že od usodnega 25. aprila, ko je Nepal stresel potres z močjo 7,8 stopnje, spijo s še približno 40 sovaščani v skupnem zatočišču, ki ob straneh s plastičnimi ponjavami le za silo zadržuje veter in dež. Podobne slike je videti vso pot od Katmanduja, ko se slaba cesta začne rahlo vzpenjati, vaške hiše pa so se tu zaradi tresenja tal vse po vrsti sesule. Večina zatočišč se od prvih dni po potresu, ko so si jih domačini uredili, ni kaj dosti spremenila. V njih se stiska na desetine ljudi, kar ustvarja idealne možnosti za širjenje bolezni, nekateri domovi so zgolj ponjava, napeljana čez nekaj lesenih palic, drugi so si jih uredili v bolj stabilnih kokošnjakih, katerih strehe so zdržale potres in na stotine popotresnih sunkov. Le tu in tam je videti kakšen pravi šotor, kitajsko donacijo. Ljudje na tem območju – drugače kot v oddaljenih ruralnih predelih – veliko bolj pričakujejo pomoč vlade pri urejanju nadomestnih domov. Čeprav nihče ne ve, kdaj bo ta res prišla ...
Preden se je Bivoš tisto aprilsko soboto vrnil domov in ugotovil, da se je njegov dom spremenil v kup ruševin, je preživel drugo tragedijo. Zaposlen je bil v hotelu Budget, ki ga je prvi potres zravnal s tlemi. »Ko se je začelo tresti, sem bil v drugem nadstropju. Skočil sem skozi okno. Pred tem sem samo enkrat doživel potres, ki pa je bil precej blažji. Ne vem, zakaj sem se tako odločil, ljudje so začeli vpiti, bežati, jaz pa sem skočil.« Tako si je rešil življenje, kajti ruševine tiste večnadstropne stavbe so pokopale deset življenj – devet indijskih turistov in enega domačina.
Dobrodošli prostovoljci
Bivoš ima zdaj nekoliko več upanja, da bo njegova družina v kratkem dobila stabilnejše zatočišče. Tuje prostovoljce je v Ramkot, kjer je za bivanje neprimernih kar 90 odstotkov hiš, konec aprila pripeljal Šiva, lastnik hotela v Katmanduju. »Tu sem imel nekaj časa hostel. Po potresu sem se odpeljal sem, da bi videl, kakšne so posledice. Ko sem videl, da so ljudje ostali brez vsega, sem želel pomagati, tako kot veliko turistov, ki so ostali v Katmanduju. Odločili smo se, da v vasi zgradimo začasna bivališča za posamezne družine, v katerih bo bivalo okoli pet ljudi. Ljudje ne bi smeli več mesecev živeti ob desetinah drugih, dobiti morajo primerna bivališča.«
Zadnja dva tedna tako v vas vsak dan pride okoli deset prostovoljcev, ki so s pomočjo domačinov doslej uredili približno 40 zatočišč. Material so zagotovili z lastnimi sredstvi in donacijami. Ogrodja hiš iz lesa in bambusa za zdaj prekrivajo plastična pregrinjala, želja in cilj je, da bi stene in strehe v prihodnje dobile stabilnejšo obliko.
Šiva pokaže prvo tako hiško, ki nastaja v Ramkotu. Plastiko so zamenjali pločevinasti ostanki podrtih streh, s katerimi so domačini uredili stene ter dokončujejo streho, urejena so tudi vrata. »Taka hiša lahko zdrži tudi nekaj let, ob torkovem potresu ni bilo težav,« pravi Šiva. Druga možnost, ki si jo želijo preizkusiti, je hiška s stenami iz bambusa, ki jo bodo nato oblekli z mešanico blata in kravjih iztrebkov. Šiva pokaže enoetažno hiško v bližini, zgrajeno na prav tak način, ki je preživela vse potresne sunke doslej in je zdaj natrpana s stvarmi, rešenimi iz drugih hiš. »Ni naš cilj zgraditi hiše za prav vsako od 120 družin v vasi, bi pa radi zgradili čim več stabilnih ogrodij, ki jih bodo potem lahko sami dokončali. Večina moških namreč dela v Katmanduju, zaslužiti morajo za hrano, saj sami gojijo le nekaj zelenjave, zato jim pomoč pride še kako prav,« je še dodal Šiva.
