Tiskane izdaje
Zaradi vsega tega je bila Indija vedno daleč stran od Amerike. In vse to je zdaj privedlo Indijo v objem z ZDA. Moralo je miniti dolgih šest desetletij in pol, da so nekega ameriškega predsednika povabili kot glavnega gosta na praznovanje indijskega dneva republike. Zato je razumljivo, zakaj so vsi tako vznemirjeni zaradi prihoda Baracka Obame v New Delhi na proslavo, ki jo bodo priredili danes, da pozabljajo na ovire pri nadaljnjem zbliževanju obeh sil ter da nekateri kritiki že primerjajo dogodek s »politično resničnostno oddajo«.
Navidezna pristnost
Prvi zakonski par ZDA je v indijsko prestolnico pripotoval že včeraj, danes pa si bosta Barack in Michelle Obama ogledala veličastno parado, ki tradicionalno združuje mimohod vojaške scenerije in kulturne raznovrstnosti. Že samo zaradi tega, ker bosta skoraj dve uri sedela na tribunah skupaj s predsednikom Pranabom Muherdžijem in premierom Narendrom Modijem, se bo zdelo, da še bolj poudarjata nove pristne odnose, vzpostavljene že med Modijevim obiskom v Beli hiši lani jeseni.
In ko se bo dan zatem Obama pridružil Modiju v radijski oddaji, ki jo posluša več kakor 800 milijonov Indijcev, in bosta oba začela odgovarjati na vprašanja državljanov, poslana po twitterju, bi skoraj lahko rekli, da je to poziv k vzkliku: »Hindi-Amriki bhai bhai!« oziroma »Indija in Amerika sta brata!«. Podobno kakor je premier Džavaharlal Nehru zatrjeval Mao Zedongu, da sta »Hindi Chini bhai bhai«, pred šestdesetimi leti, ko so narod, zgodovina in zemljepis obema azijskima državama določali popolnoma drugačno zunanjo politiko od tiste, ki jo zdaj zagovarjata New Delhi in Peking.
To se je zgodilo leta 1954, ko je Nehru obiskal Peking, Mao pa mu je potožil, da ZDA ne Kitajski ne Indiji ne priznavajo, da sta veliki sili. Ena je bila kaotična demokracija, druga pa revna diktatura, in glede na to, da sta bili obe državi vsaka po svoje obsedeni s samozadostnostjo in protiimperialistično neodvisnostjo, Washington nobeni od njiju ni priznaval, da veljata za strateško pomembna dejavnika. »Predlagajmo (Američanom), naj status velesile prepustijo nam!« je rekel Mao indijskemu gostu. Osem let pozneje sta se državi vojaško spopadli. Vse od tedaj ju Himalaja ločuje, in ne združuje, zato Indijci in Kitajci bližino v duhu »bhai bhai« iščejo v odnosih z drugimi velikimi partnerji.
Toda narod, zgodovina in zemljepis Združenih držav Amerike danes določajo, da mora Washington obe državi prepoznati za rastoči velesili, in čeprav so Američani to najprej priznali Kitajski, imajo čedalje več razlogov, da to naredijo tudi Indiji. Slišati je absurdno, vendar ne tako nenavadno, da demokracija ni bila dovolj močna determinanta, da bi ju že prej združila. Na čelo 1,2 milijarde Indijcev je moral priti nacionalist, naklonjen avtoritarnemu načinu vladanja, šele potem je demokratični predsednik ZDA v njem prepoznal pomembnega sogovornika o vprašanjih, kakršna so protiterorizem, jedrska energija, oboroževanje, podnebne spremembe in seveda trgovinska menjava. V sodobnem svetu je težko najti dva voditelja, ki bi bila med seboj tako idejno, politično in osebno različna, kakor to velja za Modija in Obamo, vendar bosta prav onadva popeljala Indijo in ZDA v novo obdobje strateškega partnerstva. Ne smemo pozabiti, da imata za to zelo dobre razloge.
Pomembna tema:
Najzanimivejša tema pogovorov bo spet jedrska energija. Indiji, v kateri se gospodarstvo vzpenja, ekologija pa nazaduje, je veliko do ameriških jedrskih reaktorjev, da bi se – sicer z zamudo – pridružila mednarodnemu zboru, ki poje o podnebnih spremembah. Toda kljub temu ne moremo govoriti o tem, da so za podpis mednarodnega sporazuma izpolnili vse pogoje in odstranili obe najpomembnejši oviri. Prva je indijski zakon, ki pravi, da je za jedrsko nesrečo odgovoren dobavitelj opreme, ne pa upravitelj jedrske elektrarne, s čimer se ameriški proizvajalci ne morejo strinjati. Drugo oviro postavljajo ZDA z zahtevami po nadzoru nad celotno potjo, ki jo opravi jedrski material, vendar tako žalijo indijsko politično neodvisnost.
Še malo začimb
Zdi se, da je tretja determinanta zunanje politike obeh držav trenutno najpomembnejši dejavnik njunega zbliževanja. Sosedstvo. Ali tisti nekdanji indijski »bhai«, s katerim nikoli niso rešili mejnih sporov in ob katerem se nenehno odpirajo nova področja, kjer je treba tekmovati. Govorimo seveda o Kitajski. Azija je na pragu novega obdobja, ko bodo spet na novo vzpostavljali ravnotežje sil v oceanih ter osrednjih regijah celine, v katerih skrbijo za svojo varnost in čez katere je mogoče priti do virov energije. Dve veliki sili druga ob drugi – tako nam razkrivata zgodovina in zemljepis – vedno začneta tekmovati za prevlado.
Kljub vsemu bo Obamov prihod v New Delhi zelo malo vplival na azijsko strateško tehtnico. Ponosna Indija bo zelo zadovoljna z obiskom, vendar se ne bo (tega tudi zdaj ni pripravljena storiti) nehala pogajati o nakupu ruskega orožja. Prav tako se ne bo (kakor tudi do zdaj tega ni bila pripravljena storiti) odpovedala kitajskemu trgu in naložbam, saj ju ima za svojo veliko priložnost. Američan na paradi, bi lahko rekli, je samo ena od Modijevih političnih ekshibicij. Modi se je med obiskom Bele hiše postil in je med slovesnim banketom pil samo vodo, zdaj pa notranji viri napovedujejo, da je za Baracka in Michelle Obamo osebno pripravil obilen meni. Slišal je, da imata rada indijsko kuhinjo. In zakaj ne bi začinili zunanje politike z nekaj masale in kumine?
