Tiskane izdaje
Li Sun Kju je imela komaj 19 let, ko je zadnjič videla moža Oh Se Ina. Bila je v šestem mesecu nosečnosti in upala je, da se bo vojna, ki je besnela na Korejskem polotoku, končala še pred rojstvom otroka. In da bodo nato vsi živeli v miru in ljubezni.
Potem ko je vojna vihra dve leti mlajšega Oha septembra 1950 odnesla na sever, je življenje napisalo roman, ki ne bi mogel biti bolj dramatičen. Li je ostala na jugu, rodila sina in se ni nikoli več poročila. Prepričana je bila, da se bo njen mož nekega dne vrnil. Živela je od spominov na svojo življenjsko ljubezen. Nikoli ni podvomila o tem, da tudi on čuti enako.
Prvič sta se znova srečala ta teden na Diamantni gori, kjer je potekalo 19. srečanje članov družin, ločenih z bodečo žico, ki so jo po korejski vojni potegnili ob 38. vzporedniku.
Kaj reči ljubljenemu moškemu po 65 letih? »Hvala, da si živ!« je zašepetala Li Sun Kju. »Pridi bližje. Sedi k meni,« ji je odgovoril in snel z glave klobuk iz črnega sukna. Ko sta se drug drugemu nasmejala, je bilo mogoče v hipu videti razliko med Severno in Južno Korejo. Li je bila negovana in ji je manjkal le en zob zgoraj. Ohov obraz je postal grob zaradi sonca in vetra. In v ustih je imel le še en zob.
Nabito s čustvi
Približno 390 Korejcev z juga je ta teden pripotovalo na goro Kumgang na družinsko srečanje – prvo od februarja lani. Opazovalcem te skupine ljudi, ki so jih preplavljala vsa mogoča čustva, dolgo ne bo treba prebirati romanov in gledati televizijskih dram. Ni pisatelja, ki bi si lahko izmislil bolj pretresljivo, strašno in vznemirljivo življenjsko zgodbo od tega, kar so preživeli ti ljudje. Bilo je veliko smeha in še več solza, nepopisne radosti in globoke žalosti. Zakonci, bratje in sestre, starši in otroci so se po šestih desetletjih srečali prvič v življenju. In po vsej verjetnosti tudi zadnjič. Zgodovina vedno koraka počasneje od človeškega življenja, večina teh ljudi pa je že v poznih letih. Najbrž ne bo nihče od njih doživel združitve Korejskega polotoka.
Srečneži, ki jim je bilo omogočeno prečkati »demilitarizirano območje«, so bili računalniško izžrebani med 65.000 ljudmi, kolikor jih je bilo na seznamu. Več deset jih je v tem času, odkar so jih uvrstili na seznam za odhod na sever, umrlo ali zbolelo. Preostali so se drug drugemu upravičeno zahvaljevali, da so še živi. Več kot 20 jih je prišlo v invalidskih vozičkih.
»Hvala, da si živa!« je 89-letni Li Taek Gu dejal 20 let mlajši sestri, ki živi v Severni Koreji. Sestra je samo jokala. Bila je zelo mlada, ko sta se ločila. »Tako si se spremenil,« je šepetala bratu, ki je bil v njenih spominih še vedno mladenič. Na prvem od šestih sestankov so si izmenjali darila. Sorodniki iz Severne Koreje so v glavnem podarjali žganje z ginsengom. Vsi so morali dosledno upoštevati pravila. Darila niso smela biti dražja od 88 dolarjev. Zlato, srebro in biseri so bili prepovedani. Če je bila vsota podarjenega denarja večja od 1500 dolarjev, so ga funkcionarji zaplenili.
Li je kupila možu ceneno pozlačeno uro. »V naši vasi so bile ure zelo dragocene. Vedno mi je bilo hudo, ker ti je nisem mogla podariti.« Na zadnjo stran je dala vgravirati njuni imeni. Oh je iztegnil roko, da mu je žena pripela uro na zapestje. »Oče,« je ihtel njun 63-letni sin, ki je prvič videl očeta. »Vedno sem hotel biti tvoj ponosni sin!« Oh je prislonil dlan k ušesu, v katerem je imel slušni aparat. Zdelo se je, da ni slišal sinovih besed, vendar je bil njegov obraz nežen in moker od solza. Kljub temu je vse razumel.
Li in Oh sta se do konca srečanja držala za roke. Ko je nekoliko bolje razmislila, je spoznala, da je bilo pravzaprav lahko priti do človeka, ki ga je čakala vse življenje. Vožnja z avtobusom je trajala slabo uro. Pa vendar je bilo vse skupaj tako težko. Ko se je srečanje končalo, sta se poslovila, in to je bilo vse, kar jima je bilo dano v tem življenju. Oh si je na obraz znova priklical izraz, ki ne kaže čustev. Li je bila hkrati srečna in žalostna. Po vrnitvi v svoj dom, njun dom, ki ga ni nikoli zapustila, bo še naprej čakala. Pa vendar je zdaj dotik njegove grobe dlani z malce umazanije pod nohti še vedno svež. Ji je zdaj lažje? Ali še težje? Li bo še dolgo v mislih slišala moževe besede: »Vsega tega je kriva vojna!«
