Tiskane izdaje
Samo nekaj dni pred srečanjem s kitajskim kolegom Xi Jinpingom v letovišču Mar-a-Lago je ameriški predsednik Donald Trump dal vedeti, da bo igral trdo igro in da bo ena najmočnejših kart v njegovi pokerski roki Severna Koreja. Tako je ustvaril nevarno območje, na katerem bi se lahko pojavilo več igralcev, kakor jih Trump pričakuje.
Trump je v intervjuju za Financial Times zagrozil z enostransko rešitvijo severnokorejskega jedrskega in raketnega rebusa, če Kitajska ne bo ukrepala in preprečila zavezniški sosedi, da bi še naprej provocirala drugo stran Tihega oceana.
»Kitajska lahko zelo vpliva na ravnanje Severne Koreje,« je povedal ameriški predsednik, »in Kitajska se bo odločila, ali nam bo pomagala pri Severni Koreji ali pa tega ne bo storila. Če bo to naredila, bo to zelo koristilo Kitajski; če tega ne bo naredila, ne bo to koristilo nikomur.« Dodal je še: »Če Kitajska ne bo rešila Severne Koreje, bomo to storili mi,« vendar je ostalo nejasno, ali je pri tem mislil na poostrene sankcije ali celo na vojaški napad. Toda tako ali drugače je dal vedeti Xiju, da bodo pogovori na Floridi povezani z enim od najtežjih vprašanj kitajske zunanje politike, ki ga je zunanji minister Wang Yi neuspešno poskušal prestaviti na ameriško dvorišče.
Wang je namreč predlagal, naj se začne Washington neposredno pogovarjati s Pjongjangom, Severna Koreja pa bi v zameno ustavila jedrske in raketne poskuse, vendar je Trumpova skupina takoj zavrnila predlog, tako da se je žogica spet znašla v kitajskih rokah. Zdi se, da niti Xi natančno ne ve, kaj početi z njo.
Tako se v kitajsko-ameriških odnosih nadaljuje tista stalnica, ki jih je obremenjevala več kakor dve desetletji, odkar je Pjongjang napovedal, da poskuša izdelati svojo atomsko bombo. Američani so prepričani, da lahko Kitajska odločilno vpliva na sosednjo državo, zato vsak korak, ki ga Severna Koreja naredi bliže k temu, da bo z jedrsko konico zmožna doseči ameriška tla, doživljajo kot dokaz, da je Kitajska neiskrena, kadar trdi, da so prijateljski odnosi z Washingtonom njena najpomembnejša prednostna naloga.
Toda Kitajska niti približno ne more tako zelo vplivati na severnokorejsko zunanjo politiko in vojaški razvoj, da bi lahko prepričala Pjongjang ali ga prisilila k razorožitvi, zato se varnost severovzhodne Azije vrti v začaranem krogu. Nekateri kitajski zgodovinarji opozarjajo, da je Peking izgubil prevlado nad Korejskim polotokom že leta 1895, ko je Japonska premagala cesarstvo Qin in ga pregnala s te strateško pomembne točke. Toda malokdo omenja sodobnejši razlog za kitajsko nemoč v odnosih s Kim Džong Unom: čedalje tesnejše vezi med severnokorejskim vodjem in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom ter očitna navzočnost Rusije v programu severnokorejskega preživetja pod gospodarskimi sankcijami in v diplomatski osamitvi.
Po oceni številnih kitajskih analitikov lahko Rusija trenutno učinkoviteje vpliva na Severno Korejo kakor Kitajska, zato se bo Putin zanašal prav na ta argument med srečanjem s Trumpom, s katerim se bo prej ali slej sestal.
Vasilij Mikejev, namestnik direktorja inštituta za svetovno gospodarstvo in mednarodne odnose, meni, da bo Moskva odkrito podpirala Pjongjang, vse dokler se ne bo začelo novo obdobje rusko-ameriških odnosov. Če Trumpa res skrbi, ali bo Severna Koreja s svojim projektilom z jedrsko konico zmožna doseči ameriško obalo že v njegovem prvem mandatu, bi bil Putin lahko koristnejši sogovornik od Xi Jinpinga. Med drugim tudi zato, ker je Rusija z Južno Korejo sklenila sporazum o izmenjavi vojaških informacij, kakršnega Seul in Peking še nista podpisala.
Ko so prejšnji mesec začeli v Južni Koreji nameščati ameriški protiraketni ščit Thaad (Terminal High Altitude Area Defense), je bil kitajski odziv že na robu iracionalnosti, to pa je zelo škodilo tudi gospodarskim odnosom med državama. Rusija se je na Thaad odzvala popolnoma drugače kakor na nameščanje podobnih ameriških dežnikov v vzhodni Evropi. Kajti Moskva severovzhodne Azije ne doživlja kot obrobja svojega interesnega območja, kjer bi lahko ogrozili njeno varnost, ampak jo ima bolj za novo polje diplomatskega in gospodarskega delovanja, na katerem šele namerava okrepiti svojo navzočnost.
Medtem ko je Kitajska grozila s pregonom nekaterih velikih južnokorejskih podjetij s svojega trga, sta se Rusija in Južna Koreja še naprej sporazumevali po vseh obstoječih kanalih, čeprav je tudi Moskva kritizirala protiraketni ščit. Številnim analitikom se je zdelo, da Putinova skupina potrpežljivo čaka na predsedniške volitve, s katerimi se bo končala politična kriza zaradi korupcijskega škandala, povezanega s predsednico Park Geun Hje, in vnaprej utrjuje položaj svoje države kot neizogibne velesile v trikotniku, ki bo povezoval Seul, Pjongjang in Moskvo, če bo − tako kakor tudi vsi pričakujejo − zmagal levo usmerjeni vodja Demokratske stranke Mun Džae In.
V nasprotju s Kitajsko, ki je po nekaj izstreljenih raketah ustavila uvoz premoga iz Severne Koreje, Rusija ni nehala izvažati nafte v to državo. Poleg tega se je število severnokorejskih delavcev, ki delajo v Rusiji, v zadnjih petih letih podvojilo, tako da jih je zdaj več kakor 40.000, čeprav jih je dejansko verjetno precej več, če upoštevamo tudi tiste, ki v ruskem Primorskem okraju delajo nezakonito.
Delovna sila je pomemben povezovalni dejavnik med Putinom in Kim Džong Unom, kajti dokler jo bodo potrebovali za razvoj daljnovzhodnih ruskih regij, bodo dnevni zaslužki, ki prihajajo v državno blagajno, še preden končajo v rokah severnokorejskih delavcev, pomemben del čedalje težje pridobljenih deviz.
Zakaj torej Trump ne zahteva od Putina, naj »reši« Severno Korejo? Zato, ker je, kakor je ameriški predsednik povedal novinarjem Financial Timesa, »vse trgovina«. Očitno se je odločil Xi Jinpingu nalagati nemogoče naloge, razorožitev Kim Džong Una pa je ena od najbolj nemogočih. Če se bo Trump res odločil sam poskrbeti za to, bo za nasvet, kako to storiti, morda povprašal Putina ... Ko bo nekoč tudi on prišel v Mar-a-Lago.
