Tiskane izdaje
Indijski premier Narendra Modi je twitterju vrnil pomen, skrit v njegovem imenu. V četrtek je začel čivkati romantična sporočila. Še več, napisal jih je v japonščini in jih seveda poslal japonskemu premieru Šinzu Abeju, s katerim se bo sestal v nedeljo.
»Vznemirjeno pričakujem srečanje s premierom @AbejemŠinzom«, je zapisal Modi v tviterskem slogu. »Globoko spoštujem njegov način vodenja in nameravam ohranjati tople odnose, ki sem jih vzpostavil z njim na prejšnjih srečanjih.«
V poročilu je manjkala samo še ena beseda. »Zaveznik«. Modi bo namreč med obiskom na Japonskem z Abejem poskušal okrepiti prav zavezniški odnos, ki bo temeljil na nacionalističnih programih obeh premierov in gospodarskih interesih obeh držav.
Modi bo prispel v Tokio v nedeljo z dvema mesecema zamude. Po imenovanju na najvišji položaj v državi je hotel najprej obiskati Japonsko, vendar je moral upoštevati, da svetu vlada en sam resničen monarh – proračun. Indijski premier je moral zato preložiti potovanje in počakati, da je japonski parlament dokončal julijsko zasedanje, med katerim so usklajevali proračun.
Posredno sporočilo Kitajski
Kitajski premier Xi Jinping bo obiskal New Delhi že septembra, zato je Modijeva prijazna sporočila Abeju mogoče razlagati kot posredno sporočilo Kitajski. Ko je bil konec petdesetih let prejšnjega stoletja v Indiji na oblasti Nehru, je bilo nad Himalajo slišati slogan »Hindi-China bhai-bhai« oziroma »Indijci in Kitajci so bratje«, zdaj pa se zdi, da so se bratski občutki usmerili nad ocean in da povezujejo Indijo in Japonsko. In to prav zato, ker je med njima velikanska država, ki ni niti z New Delhijem, še manj pa s Tokiem razrešila vprašanj razmejitve.
Poleg strahu pred Kitajsko je mogoče našteti še precej razlogov za to, da so Japonci pred dvema letoma, Indijci pa letos spomladi za svoja voditelja izbrali nacionalista. Nacionalizem je najpogosteje krik globoke krize politične identitete in gospodarske domiselnosti in prav zato sta voditelja postala izjemno priljubljena ter nazadnje sedla na premierski stol.
Nekateri kritiki so že zdavnaj opozarjali, da namerava Modijeva stranka Bharatija Džanata (BJP), ki je predlagala, da bi na mestu porušene džamije v Ajodhi zgradili hinduistični tempelj, ustvariti svojo različico svetišča Jasukuni. V tem japonskem svetišču so pokopani posmrtni ostanki japonskih borcev za domovino, med njimi tudi nekateri vojni zločinci, zato lahko trdimo, da se nacionalizma obeh držav pa tudi oba premiera sicer razlikujeta, hkrati pa imata veliko skupnega. Modijev hindujski radikalizem je usmerjen predvsem proti domačim muslimanom, ki se imajo za manjšino, čeprav jih je več kakor 175 milijonov. Abejev zgodovinski revizionizem je precej drugačen od skrajne desnice in si prizadeva predvsem za oživitev narodnega ponosa in samozavesti, potlačene zaradi skoraj sedemdesetletne povojne podrejenosti Američanom.
Potrebe po zavezništvu med Indijo in Japonsko nista začela poudarjati šele Modi in Abe v svojih programih. Toda z globokim razumevanjem in spoštovanjem, ki ju čutita drug do drugega, ter s poudarjanjem težav, ki jih imata obe državi v odnosih s Kitajsko, je bila krepitev partnerskih odnosov čedalje razumljivejša. Če ne zaradi drugega, že zato, ker je v azijski veliki igri čedalje pomembnejše, koliko zaveznikov ima neki igralec. Tudi če se zdi, da je Kitajska po mnogih kazalnikih pridobila veliko prednost pred drugimi in da je na dobri poti, da brezpogojno prevlada v regiji, je ranljiva prav zato, ker njenih interesov v kriznih točkah ne podpira nobena druga država, niti Severna Koreja.
Jasno torej postaja, da v 21. stoletju ni lahko vzpostavljati novih in obnavljati starih zavezništev. Indijo in Japonsko združujejo gospodarski interesi že zato, ker indijski trg ponuja več kot milijardo morebitnih potrošnikov, ki nezaustavljivo vabijo tretjo gospodarsko silo na svetu. Toda blagovna menjava med državama je razmeroma skromna, saj bo šele letos dosegla 25 milijard dolarjev (kar je 13-krat manj od trgovine med Kitajsko in Japonsko). Šele tokratni obisk bo morda prebil led in odkril nova področja sodelovanja, denimo pri gradnji omrežja za superhitri vlak, ki bi ga Japonci morda začeli graditi v Indiji. Poleg tega se morajo lotiti najobčutljivejšega vprašanja v dvostranskih odnosih – jedrske energije.
New Delhi in Tokio imata najmanj skupnih točk ravno pri vprašanju jedrske energije. Japonska je odločno nasprotovala indijskemu preskušanju jedrske bombe leta 1998 in celo uvedla sankcije, ki jih je preklicala tri leta pozneje. Tokio je dosledno zahteval, naj New Delhi pristopi k sporazumu o popolni prepovedi jedrskih poskusov, vendar se to doslej še ni zgodilo. Hkrati Indija preprečuje drugim državam pristop k njenemu trgu jedrske energije, če imajo pri tem svoje strateške interese.
Jedrski sporazum
Zdaj vsi pričakujejo, da bosta Modi in Abe spremenila dosedanje stanje. Obe strani sta zelo skrivnostni glede sporazuma, ki bo predvidoma podpisan in bi moral omogočiti nadaljnje jedrsko sodelovanje. Indija ima trenutno 20 manjših reaktorjev s skupno zmogljivostjo 4780 megavatov, do leta 2032 pa namerava povečati zmogljivost na 63.000 megavatov. To pomeni, da bo do takrat kupila približno 30 reaktorjev, in Japonska upa, da bodo na podlagi novega sporazuma njeni proizvajalci, denimo Toshiba in Hitachi, v privilegiranem položaju. Ali bo Modi zato Abeju osebno zagotovil, da Indija ne bo izdelovala dodatnega jedrskega orožja, bomo še videli. Tokio upa, da se bo zgodilo prav to.
Najpomembnejša elementa vsakega zavezništva sta bila od nekdaj varnost in razvojni model. Modi je že dal vedeti, da skrbno spremlja Abejevo gospodarsko politiko, ki bo postala vzor za njegove reforme. Toda po tem, ko so statistični podatki prve polovice leta pokazali, da so vse »tri puščice« koncepta »abenomije« zgrešile cilj in da niso zagotovile pričakovane rasti, se lahko vprašamo, kaj se lahko indijski premier nauči od japonskega.
Partnerstvo med Modijem in Abejem je pomembno vprašanje v sodobni Aziji, saj se v njem skrivajo vse težave, s katerimi se ta celina trenutno spoprijema. Kako vzpostaviti varnostni mehanizem brez ameriške prevlade v njem, kako se zoperstaviti kitajski agresivni rasti, kako ustvariti stabilno gospodarsko okolje in kako drug drugega spodbujati k nadaljnjemu razvoju. Kako, navsezadnje, reči »zaveznik« v japonščini, ne da bi beseda zvenela kakor politični kič iz prejšnjega stoletja.
