Kako se spominjati atomske bombe?

Ko je švedski premier Olof Palme obiskal muzej spomina na mir v Hirošimi, je najprej obnemel, ker so ga šokirala pričevanja o trpljenju prebivalstva po prvem jedrskem bombardiranju v zgodovini, nato pa spregovoril besede, ki še danes odmevajo.

»Jedrska vojna,« je povedal Palme leta 1981, »ustvarja samo poražence, nikoli zmagovalcev!« Nato je večkrat ponovil, da bi vse države morale zahtevati od svojih predstavnikov na odgovornih položajih, naj obiščejo Hirošimo.

Toda ko je japonski zunanji minister Fumio Kišida med konferenco OZN, namenjeno spreminjanju sporazuma o neširjenju jedrskega orožja, ta teden v New Yorku predlagal, da bi v končno besedilo zasedanja zapisali poziv svetovnim državnikom, naj obiščejo Hirošimo in Nagasaki ter se osebno prepričajo o posledicah jedrskega bombardiranja avgusta 1945, je Kitajska ostro protestirala.

Kitajski veleposlanik za razoroževanje Fu Cong je pojasnil, da njegova država ni zadovoljna z omembo bombardiranja obeh mest, ker se Japonska tako poskuša predstaviti kot žrtev druge svetovne vojne, namesto da bi priznala, da je bila zločinska država. Japonska delegacija je sicer vztrajala pri tem, da bi rada samo opomnila svet na to, kar se je zgodilo pred sedmimi desetletji, toda viri poročajo, da so poziv k obisku Hirošime in Nagasakija izbrisali iz osnutka dokumenta. Za zdaj se zdi, da se bo konferenca 22. maja končala s porazom Japonske, ki je poskušala atomski bombi iz leta 1945 povezati s sedanjim izvajanjem določil sporazuma o neširjenju jedrskega orožja.

Besedni spor med japonskim zunanjim ministrom in kitajskim veleposlanikom je seveda samo del navidezno nerešljivih nesoglasij med Tokiom in Pekingom, ki se ne strinjata glede razlage vlog Japonske in Kitajske med drugo svetovno vojno. »Nočemo, da bi Hirošimo in Nagasaki sploh omenjali, ker teh mest niso bombardirali brez razloga,« je izjavil Fu Cong. In če bi se vmešali v besedilo, namenjeno spreminjanju sporazuma o neširjenju jedrskega orožja, je dodal, bi bil to pravzaprav poskus, da bi zasedanju OZN vsilili »nepopolno interpretacijo druge svetovne vojne«.

Tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying je pojasnila, kaj natančno je Fu hotel povedati, potem ko so jo vprašali, ali je sploh verjetno, da bi kitajski voditelji nekoč obiskali Hirošimo in Nagasaki. »Naj vas najprej vprašam tole: kdaj bodo kitajski voditelji prišli na Kitajsko in obiskali spominsko dvorano, posvečeno žrtvam nanjinškega pokola?« Mislila je seveda na pokol kitajskih vojakov in civilistov med obleganjem mesta Nanjing decembra 1937, ko so po trditvah kitajskih zgodovinarjev pobili več kakor 300.000 ljudi. Nekateri japonski uradni predstavniki še danes zanikajo, da bi se to zgodilo.

Razprava o tem, ali si Hirošima in Nagasaki zaslužita položaj žrtve, se je ta teden dodatno zapletla, potem ko je kabinet premiera Šinza Abeja odobril osnutke zakonov, s katerimi se bo razširilo področje delovanja japonske vojske. Če bo parlament izglasoval nove zakone, bodo v njih na novo določene zemljepisne omejitve za japonske vojaške operacije in zakonodajalcem ne bo več treba odobriti vsakega posameznega odhoda japonskih vojakov na mirovne misije po svetu. Prepričane »mirovnike« motijo zlasti besede o »pravici do kolektivne samoobrambe«, s katerimi bodo japonski vojski omogočili, da bo priskočila na pomoč pri obrambi zavezniških držav. Ni treba posebej poudarjati, da bodo tako samo okrepili ameriško-japonski vojaški pakt.

V četrtek se je zato pred stavbo, v kateri v Tokiu deluje premierova pisarna, zbralo nekaj sto demonstrantov, med katerimi so bili pripadniki protivojnih organizacij in člani delavskih sindikatov. Abe je na tiskovni konferenci še isti dan pojasnil, da nameravajo z vsemi spremembami samo ohraniti mir na Japonskem, toda mnogi udeleženci protestov so vztrajali pri tem, da se z odpravo omejitev vojaškega delovanja odpirajo možnosti za to, da se Japonska spet vključi v nove vojne.

Toda občutek čedalje večje nevarnosti pravzaprav spodbuja tako Abejeve spremembe zakonodaje kakor demonstracije proti njim. Ravno takrat, ko je Abe odobril osnutek novega zakona, je visoki predstavnik ameriškega obrambnega ministrstva v Washingtonu izjavil, da nameravajo ZDA poslati strateške bombnike B-1 v Avstralijo, da bi z njihovo navzočnostjo preprečile nadaljnjo širitev Kitajske v Južnokitajskem morju. Poleg tega je pomočnik sekretarja za varnost v Aziji in Tihem oceanu David Shear napovedal, da bodo v regijo poslali večjo skupino marincev, ker so tam razmere že nekaj časa napete zaradi kitajskega dograjevanje otokov in čeri, ki si jih lastita tako Kitajska kakor Filipini.

Shear je jasno potrdil, da bo ZDA nasprotovala kitajskemu prilaščanju velikega dela Južnokitajskega morja. Kitajski veleposlanik v Washingtonu Cui Tiankai je opozoril Pentagon, naj se ne vmešava v ozemeljske spore, zunanje ministrstvo pa je sporočilo, da je »močno zaskrbljeno« zaradi Shearovih izjav, ki pomenijo pomemben preobrat politike predsednika Baracka Obame do Kitajske.

Kako naj se v tako napetih razmerah vede Japonska? Je sploh mogoče govoriti o nevtralnosti države, ki prav čez Južnokitajsko morje pridobiva 80 odstotkov energentov, uvoženih z Bližnjega vzhoda? In kako ohraniti mir, če se bo tu začela vojna?

Vsa ta vprašanja poglabljajo krizo japonske vojaške identitete. Tako je čedalje manj možnosti za to, da bi se Japonska ponovno, bolj odkrito in jasno poklonila kitajskim žrtvam druge svetovne vojne. Toda tako tudi zanika pravico Hirošime in Nagasakija do tega, da bi ju omenjali kot žrtvi. Župana obeh mest sta razočarana nad tem, kar se je zgodilo na konferenci OZN. Tisti, ki so preživeli atomsko bombardiranje, poudarjata, so vedno priznavali, da je bila Japonska agresor, in nihče ni večji mirovnik od njih. Želijo si samo novega Palmeja, ki bo opozoril ljudi, da v jedrski vojni ni zmagovalcev. Vsi so vedno poraženci, in to v najgrozljivejšem smislu.