Kdo bo v času Trumpa vodilna sila v Aziji

Poštar v Zhongnanhai (rezidenco najvišjih kitajskih voditeljev) prihaja ob sredah. V veliki geopolitični igri, ki poteka prek Tihega oceana, je zelo pomembno pismo, ki je v rezidenco prispelo 8. februarja. »Želim vam srečen praznik lampijonov in uspešno leto petelina. Nestrpno čakam na to, da s predsednikom Xi Jinpingom razvijeva konstruktivne odnose v korist ZDA in Kitajske.« Podpis: Donald Trump, Bela hiša, Washington.

Pismo je le deloma ublažilo kitajsko bojazen pred tem, da se novi ameriški predsednik namenoma izogiba neposrednemu pogovoru s Xi Jinpingom. Lepo je, da se je Trump spomnil in jim voščil ob začetku kitajskega novega leta, vendar pa bo ameriški predsednik praznik lampijonov, ki ga bodo proslavili v soboto, preživel z japonskim premierom Šinzom Abejem. Pravzaprav bosta polno luno občudovala iz Trumpove vile v Mar-a-Lagu v Palm Beachu na Floridi, in to po dobri partiji golfa, med katero se namerava ameriški predsednik bolje seznaniti s svojim japonskim zaveznikom.

»Tako deluje golf: človeka lahko veliko bolje spoznaš na igrišču za golf kot med kosilom,« je Trump pojasnil izbiro programa, ki so ga deloma priredili tudi na željo japonskega premiera, sicer strastnega igralca golfa in še bolj strastnega zagovornika posebnih odnosov s Trumpom.

Spretni Šinzo Abe

Od trenutka, ko so se ameriške predsedniške volitve končale z rezultatom, kakršnega si je Kitajska pravzaprav želela, se je Abe izkazal za bistveno bolj pripravljenega na to, da izkoristi preobrat v ZDA, kot bi to lahko rekli za Xija. Japonski premier je bil v Trump Towerju že en teden po koncu volitev, v petek pa bo po inavguraciji novega predsednika, ki je bila pred dvajsetimi dnevi, drugi tuji državnik na obisku v Beli hiši.

Abeja je v Washingtonu resda prehitela britanska premierka, vendar Trump z njo ni igral golfa. In čeprav se obe otroški državi Trumpu v enaki meri ponujata kot posebni partnerki, ki se v zadostni meri ne čutita kot del svoje celine, se zdi, da je Abe v prednosti, celo ko gre za Thereso May. Japonski premier namreč prihaja na srečanje z ameriškim predsednikom z dnevnim redom, ki si ga gostitelj še kako želi slišati: med prvim Trumpovim mandatom bo Japonska v ZDA vložila 150 milijard dolarjev in tako ustvarila več sto tisoč novih delovnih mest. To, da misli resno, bo Abe potrdil tudi s tem, da ga bodo med obiskom v Beli hiši spremljali finančni minister Taro Aso, zunanji minister Fumio Kišida in gospodarski minister Hirošige Seko. Njihova skupna naloga bo preprečiti, da bi se ameriški predsednik osredotočil na japonsko denarno olajšanje - ki bi si ga Trump lahko tolmačil kot manipulacijo s tečajem jena – in na neravnovesje v dvostranski trgovini, zlasti ko gre za avtomobilsko industrijo.

V dvostranski izmenjavi, ki znaša okoli 205 milijard letno, ima japonska za okoli 69 milijard presežka, vendar pa bodo Abe in njegovi ministri vztrajali pri drugih številka, ki pravijo, da so ZDA najpomembnejši cilj japonskih vlagateljev. Ti so namreč do zdaj na ameriškem trgu vložili 460 milijard dolarjev (več kot 60 milijard več kot na evropskem in 90 milijard več kot na azijskem trgu), v japonskih podjetjih pa je zaposlenih 383.000 Američanov, kar je več kot v vseh drugih tujih družbah na območju ZDA.

Trump je med volilno kampanjo Japonsko večkrat omenjal kot valutno manipulatorko. Taro Aso mora zdaj poskrbeti, da se bo ta retorika utišala. Začarani krog je treba rešiti na način, ki bo sprejemljiv za obe strani, to pa zagotovo ne bo lahka naloga. Vsako povečanje vrednosti japonske valute v primerjavi z ameriškim dolarjem za en sam jen, Toyoto, denimo, prikrajša za 3,6 milijona dolarjev dobička, vsako povečanje vrednosti dolarja v primerjavi z jenom pa po drugi strani poveča ameriški uvoz iz Japonske, s tem pa tudi primanjkljaj ZDA v dvostranski trgovini.

Svetovalci so Abeju pripročili, naj se med srečanjem s Trumpom izogiba pogovoru o Čezpacifiškem partnerstvu. To je, kot so ga opozorili, kar zadeva ameriškega predsednika, mrtev projekt, zato je najbolje, da se začne iskati nove ideje za dvostranski sporazum o svobodni trgovini.

Nov zagon japonsko-kitajskega rivalstva

S Trumpovim prihodom v Belo hišo je dobilo rivalstvo med Kitajsko in Japonsko nov zagon. Sicer pa zdaj tekmujejo tudi finančne hiše, in to z napovedmi, katera država bo po velikosti gospodarstva prva prehitela Ameriko. In medtem ko PWC (PricewaterhouseCoopers), ki ima svoj sedež v Londonu, meni, da bo imela do leta 2050 največji bruto domači proizvod na svetu Kitajska, medtem ko bo na drugem mestu Indija, Amerika pa šele na tretjem, GPF (Geopolitical Futures) ameriškega analitika geopolitičnih trendov Georga Friedmana trdi, da bo do leta 2040 prvo mesto pripadlo Japonski, ki ima veliko bolj enakomerno razporejeno bogastvo in bolje strukturirano gospodarstvo, poleg tega pa ni obremenjena z etničnimi spori, ki Kitajsko izčrpavajo na vse mogoče načine.

Problem s tovrstnimi napovedmi je v tem, da se govori o stvareh, ki se bodo dogajale čez nekaj desetletij, medtem ko morajo njihovi avtorji priznati, da ne vedo, kaj se bo v odnosih med velikimi silami zgodilo jutri. To, kar se bo v petek zgodilo v Washingtonu in ob koncu tedna v Palm Beachu, pa utegne korenito spremeniti obdobje, ki je pred nami.

Oljčna vejica ali zatišje pred viharjem

Kitajci se torej zgolj zaradi tega, ker je v Zhongnanhai prispelo pismo iz Bele hiše, niso sprostili. Kot navaja partijsko glasilo Global Times, njihovo politično vodstvo še vedno ne ve, kakšna je Trumpova politika do Vzhodne Azije, poleg tega pa tudi ni povsem jasno, ali ameriški predsednik postopoma sprejema dejansko stanje, v katerem ima glavno vlogo vse močnejša Kitajska, ali pa je oljčna vejica, poslana v pismu, zgolj zatišje pred viharjem.

»Poslal je pismo, ni pa poklical po telefonu,« komentira Chu Yin z Univerze za mednarodne odnose v Pekingu, pri čemer namiguje na dejstvo, da se je ameriški predsednik po ustoličenju po telefonu pogovarjal že z dvajsetimi državniki, med katerimi pa ni bilo Xi Jinpinga. »To pomeni, da si želi Trump ohraniti določen odmik od Kitajske, je pa znamenje prijateljstva še vedno boljše od provokacije.«

Abe je po drugi strani velik korak pred Kitajsko, in to korak, ki ga vodi naravnost na igrišče za golf. Japonski gospodarstveniki pričakujejo, da bo njihov premier poskrbel za to, da bo zmagal ameriški predsednik. Po japonskem bon tonu mora namreč gostitelj resda izgubiti v sleherni igri, ki jo organizira v čast svojega gosta, vendar pa v tem primeru Abe Trumpa ne sme prikrajšati za zadovoljstvo ob zmagi. V imenu zavezništva, v imenu obsežnejše trgovine in v imenu skupne prihodnosti se od japonskega premiera pričakuje, da bo zgrešil nekaj luknjic.