Tiskane izdaje
Tako kot v glasbi heavy metal pogosto preraste v skorajda nežno liričnost, tako tudi v politiki grobijani svojo retoriko pogosto spremenijo v mehke zvoke nepričakovanega partnerstva. In prav to se je zgodilo filipinskemu predsedniku Rodrigu Duterteju, ko je pripotoval v Peking in ob tem svetovni javnosti nenadoma pokazal, da zna biti vljuden in uvideven.
Morda zato, ker je s seboj pripeljal poslovno delegacijo 400 vodilnih gospodarstvenikov? Ali zato, ker je prav zaradi njegove grobosti, s katero obračunava s kriminalci in pripadniki mamilske mafije, s filipinskega trga kapitala v minulih treh mesecih zbežalo 390 milijonov dolarjev? Ali pa morda predvsem zato, ker ga kitajsko politično vodstvo ni nikoli napadalo zaradi kršenja človekovih pravic in spodkopavanja pravne države s kampanjo, v kateri je bilo od 30. junija, ko je prevzel oblast, do danes brez obsodbe ali kakršne koli že pravne procedure ubitih več kot 3700 kriminalcev.
Kljubovanje Ameriki
Duterte je na štiridnevni obisk v Kitajsko pripotoval ne le zato, da bi spodbudil velike pogodbe o naložbah v infrastrukturo, o trgovanju s sadjem in morda tudi o nakupu orožja za boj proti teroristom, temveč tudi zato, da bi kljuboval Ameriki, s katero imajo Filipini že dolgo razburkane odnose, v katerih se zavezništvo prepleta s protiimperialističnim uporom.
Ker pa je prišel v državo, proti kateri je vodstvo v Manili sprožilo arbitražni postopek, po vseh kitajskih merilih mednarodnih odnosov pa jo je celo ponižalo, s tem ko jo je izpostavilo razsodbi haaškega sodišča, po kateri se azijska sila, ki si sicer lasti kar štiri petine Južnega kitajskega morja, ne more sklicevati na zgodovinsko pravico, je Duterte pred srečanjem s predsednikom Xi Jinpingom napovedal, da bo o tem »govoril zelo nežno, saj moramo najprej odpraviti nevarnost vojne in nasilje, kar zagotovo ne bi bila dobra opcija«. Tako se je Duterte, ki nasilja doma nima za slabo opcijo, v odnosih z velikimi sosedi opredelil za mirovništvo. In Kitajska je z veseljem sprejela ta pristop.
Sploh pa je Xi Duterteja povabil v Peking in tako je Kitajska postala edina država zunaj Aseana (Združenja držav Jugovzhodne Azije), ki jo je obiskal filipinski predsednik. Po svoje sta se predsednika sporazumela, še preden sta se srečala. Xi je vzel na znanje, da njegov gost ne prenese nikakršnih pripomb v zvezi s krvavim obračunavanjem s kriminalci in zasvojenci, Duterte pa dobro ve, da njegov gostitelj ne bo mirno sprejel niti najmanjšega dvoma o tem, da Južno kitajsko morje ni tako zelo kitajsko.
Rodrigo Duterte. Foto: Bullit Marquez/AP
A ne glede na to, da bodo v prihodnjih štirih dneh zagotovo podpisali dolg seznam poslovnih in trgovinskih sporazumov, je v tem trenutku glavna skupna točka med Xi Jinpingom in Dutertejem Amerika.
V pričakovanju ameriških volitev in v pripravah na neizbežne spremembe v zunanji politiki Washingtona – ne glede na to, kdo bo zmagovalec –, je Kitajska izkoristila priložnost, ki se ji je nenadoma ponudila v obliki Duterteja, da razrahlja pas ameriških zavezništev z njenimi sosedami, ki so jih ZDA dolga leta imele pod svojevrstnim nadzorom. Še pred pol leta se je zdelo, da je oboroženi spopad med azijsko silo in Filipini zaradi čeri in otočkov v Južnem kitajskem morju neizbežen, kitajsko politično vodstvo pa je za to vnaprej pripisovalo krivdo Ameriki.
Duterte je prišel kot darilo geopolitične usode.
Tradicija bele površine
Pa vendar ne bi smeli precenjevati njegovega »težko kovinskega« političnega glasu, saj tako kot Dutertejeva »prekinitev« z Ameriko najbrž ne bo trajala dolgo, tudi njegovo približevanje Kitajski ne more preseči črte, ki trenutno korist deli od svetinje neodvisnosti. Kitajska se ne bo nikoli odrekla ozemeljski pravici, ki si jo je sama pripisala, za Filipine pa sam odpor proti ameriškemu hegemonizmu ni dovolj močan motiv, da bi ji odstopili del morja ob svojih otokih. Celo če bi Duterte to poskušal storiti, se bodo proti njemu obrnili njegova javnost in filipinski zakoni. Na kratko povedano: to bi bila veleizdaja.
Zato se bo Duterte omejil na zahtevo Kitajski, naj zagotovi svobodo in varnost filipinskim ribičem, ki lovijo okoli čeri in umetno dograjenih otokov, ki so že zaznamovani z veliko rdečo zastavo s petimi zlatimi peterokrakimi zvezdami. Xi pa bo po drugi strani uporabil kitajsko slikarsko (pa tudi diplomatsko) tradicijo bele površine. Kitajske tradicionalne slike so namreč pogosto zgolj posamične poteze s tušem, ki puščajo veliko beline, prav v tej praznini pa se skriva smisel celotnega umetniškega dela. Tako bo tudi v pogovoru z Dutertejem tisto neizgovorjeno bistvo zemljevida Južnega kitajskega morja, ki ga je že zdavnaj naslikal Peking.
Širše gledano, bi lahko rekli, da je Kitajska spretno izkoristila trenutek ameriškega predvolilnega vakuuma ter tako povečala lastno geostrateško gravitacijo in svoje sosede potegnila bližje k sebi. Pri tem ji je pomagal tudi splet okoliščin, kot je bila smrt tajskega kralja Bumibola, zaradi katere se je v tej državi začelo novo obdobje in velik prostor za preoblikovanje dosedanjih zavezništev in bodočih (pre)usmerjanj. Azijska sila je v tem trenutku, ko gre za azijsko-pacifiško območje, zagotovo v boljšem položaju kot ZDA. Pa bo to prednost tudi ohranila? To je odvisno predvsem od tega, kako dolgo se lahko vzdrži lastnega hegemonizma. Pa tudi od tega, kako dolgo bo lahko v svojih hangarjih potrpežljivo hranila svoje težke kovine: podmornice, rušilce in letala. In v kolikšni meri bo lahko lirično prepevala o prednostih miru in razvejane trgovine.
