Kitajska in ideologija: Sovražnik v lastni glavi

»Nikoli ne smete dovoliti, da bi v naše učilnice prodrli učbeniki, ki častijo zahodne vrednote,« je prejšnji teden profesorje opozoril kitajski minister za izobraževanje Yuan Guiren. »Nikakršnim svetovnim nazorom, ki napadajo ali oskrunjajo vodilno vlogo partije ali blatijo socializem, ne smemo dovoliti, da bi prodrli na naše univerze.«

Na Kitajskem se dolgo ni razpravljalo o »sovražnih zahodnih silah« in o njihovem »infiltriranju v prve vrste ideologije«, kot je minister poimenoval vdor tujih idej in prepričanj v visoke šole. Velika kulturna revolucija se je donedavnega zdela kot tragična epizoda kitajske preteklosti. A prav zdaj, ko je ta država trdno zasidrana na prestolu druge največje gospodarske sile sveta in ko z vse večjim pogumom prevzema vlogo vplivnega razsodnika na mednarodnem prizorišču, se vrača retorika iz Mao Zedongove rdeče knjižice, v glavah ideologov, ki zdaj nosijo najmodernejša zahodna oblačila, pa poteka nova vojna proti imaginarnemu sovražniku, ki hoče preskočiti Veliki zid.

Zakaj?

Za harvardskega profesorja in enega najboljših svetovnih sinologov Rodericka MacFarquhara je to dokaz, po kako spolzkih tleh koraka partijski voditelj Xi Jinping, ki je, kot pravi ugledni profesor, zelo podoben nekdanjemu sovjetskemu voditelju Mihailu Gorbačovu, a ne po tem, da bi hotel s »perestrojko« in »glasnostjo« reformirati komunizem, ampak po tem, da poskuša na vse mogoče načine rešiti Komunistično partijo.

Zahodne vrednote so, pravi MacFarquhar, obratno ravnovesje korupciji. In kolikor odločneje bo kitajsko vodstvo obračunavalo z največjo notranjo nevarnostjo in pri tem iz partijskih vrst odstranjevalo moralno gnilobo, toliko odločneje se bo bojevalo tudi proti zunanjemu sovražniku, pri čemer bo poskušalo ljudstvu izbiti iz glave vse ideje o svobodi govora, torej o svobodi, da se sme kritizirati partijsko vodstvo in celo sam partijski sistem.

Medtem ko bi lahko za Gorbačova rekli, da je verjel v marksizem, Xi verjetno le še sledi leninizmu, kajti po Mao Zedongovih političnih kampanjah, ki so globoko zaznamovale njegovo zgodnjo mladost in obdobje, v katerem se je oblikovala njegova osebnost, je bila v Xijevi glavi trajno uničena utopija o brezrazredni družbi in enakopravnosti med ljudmi.

Je pa zabeleženo, da je bil Xi dolga leta obseden z Gorbačovovo žalostno ugotovitvijo, da »se ni nihče postavil v bran partiji«, tako da je Sovjetska zveza razpadla tik pred njenim sedemdesetim rojstnim dnevom. Zdaj, ko se Ljudska republika Kitajska približuje svojemu sedmemu desetletju (ustanovljena je bila leta 1949), se je Xi odločil, da se bo postavil v bran svoji partiji. V njegovih političnih potezah pa je vse bolj čutiti strah pred ponavljanjem zgodovinskih ciklusov.

Veliki lov na tigre in muhe

Boj proti korupciji je toliko omajal temelje kitajske države, da se partijsko vodstvo, zbrano okoli Xija, upravičeno boji hude destabilizacije družbe. Dejstvo, da so preiskovalci vstopili v finančni sektor, v Narodnoosvobodilno vojsko, med umetnike, v športne klube, med univerzitetne profesorje, v zakonodajna telesa in celo na sodišča in tožilstva, priča o tem, da vlada po vsej državi veliko čiščenje. In čeprav se govori, da je pomembno stopiti na rep tudi »tigrom« (visokim partijskim funkcionarjem), je problem prav z »muhami«, kot se imenujejo nižji kadri, vpeti v korupcijske mreže, ki v resnici sestavljajo celotni operativni sistem države z 1,4 milijarde prebivalci in 9600 milijardami bruto domačega proizvoda.

In če se lahko Xi Jinping v boju proti notranjemu sovražniku opre na centralno disciplinsko komisijo, na koga lahko računa v boju proti »zahodnim sovražnim silam«?

MacFarquhar posebej opozarja, da je Kitajska v minulih treh desetletjih poslala na študij v tujino blizu tri milijone mladih (med katerimi je bila tudi Xijeva hči in otroci skoraj vseh visokih funkcionarjev). Vse je bilo mirno, dokler jih je večina ostajala na Zahodu, saj se je prek teh mladih strokovnjakov zahodni kapital še toliko laže usmerjal proti kitajskemu trgu. Zdaj, ko se je sredi finančne krize izkazalo, da je kitajsko gospodarstvo bolj trdno od zahodnega, pa se je velik del teh ljudi vrnil v domovino. In čeprav so medtem postali še večji domoljubi ali celo nacionalisti, so kljub vsemu s seboj domov prinesli tudi globoko prepričanje, da se brez svobode govora, tiska, komunikacije in ustvarjalnosti ne bodo mogli resnično razvijati.

Opozorilo ministra za izobraževanje je namenjeno predvsem tistim profesorjem, ki so bili na šolanju, doktorskih ali postdoktorskih študijih na Zahodu. Ko so se vrnili in na kitajskih univerzah našli študente nove generacije, vpete v internetne sisteme, odmaknjene od nedavne kitajske zgodovine, site komunistične hipokrizije in izgubljene v ideološkem vakuumu, pa je prišlo do potencialno nevarne združitve.

Z okoli 650 milijoni uporabnikov interneta je Kitajska povečala trg, usmerjen k virtualnim uporabnikom, in postala eden odločilnih dejavnikov velikanskih dobičkov, kakršnega je v zadnjem četrtletju lanskega leta ustvaril Apple, in to predvsem s prodajo iPhonov. Vendar pa se hkrati v virtualnem delu kitajske suverenosti dviga visok »požarni zid«, ki preprečuje obvoz VPN do blokiranih linkov in povečuje moč cenzure ter internetne policije. Vse to so taktike boja proti »tujim sovražnim silam«. Ko se postavi vprašanje, katere pa so potemtakem »zahodne vrednote«, pa se po navadi pokaže, da gre za svobodo mišljenja. In največji problem kitajskega partijskega vodstva bo v tem, da so mladi Kitajci, ki se v šoli nič več ne učijo o veliki kulturni revoluciji, že začeli verjeti, da je to vrednota, ki logično pripada njihovi generaciji. Vse to spraviti iz glave posameznikov, ki so se navadili, da poslušajo glasbo, ki jim ugaja, da živijo s človekom, ki jim ugaja, da se oblačijo, kot jim ugaja, in da spoštujejo tiste, ki jim ugajajo, pa še zdaleč ne bo preprosta naloga.