Tiskane izdaje
Ko je generalni sekretar ZN Ban Ki Mun napovedal, da je njegova kampanja za zaustavitev podnebnih sprememb dobila novega glasnika za mir v osebi Titanikovega junaka Leonarda DiCapria, je bilo mogoče z gotovostjo predvideti, da kitajskega predsednika Xi Jinpinga ne bo na podnebno vrhunsko srečanje ZN, ki je torek potekalo v New Yorku.
Kitajski politiki namreč takrat, ko se govori o resnih stvareh, nič kaj radi ne delijo govorniškega odra s hollywoodskimi zvezdami, saj je vprašanje, kaj bo naredila Kitajska, da se ne bi uresničile apokaliptične napovedi o uničenju človeške rase, preveč zapleteno, da bi se Xi pojavil na srečanju, ki se začne in konča s številkami iz kitajske stvarnosti: azijska sila bo letos v zrak izpustila 10,4 milijarde ton ogljikovega dioksida, kar je več, kot ga bosta v ozračje skupaj izpustili Evropska unija in Amerika. Po nekaterih napovedih bo do leta 2019 globalni izpust škodljivih plinov dosegel 43,2 milijarde ton, od tega pa jih bo Kitajska »prispevala« kar 12,7 milijarde. Iz same statistike ni razvidno, da bi v Pekingu resno jemali vrh te ledene gore, na katero bo nasedel svet, če ne bo preprečevanje onesnaževanja postalo ultimativna prednostna naloga.
V resnici pa v Pekingu resno jemljejo podnebne spremembe. In to zelo resno.
Xi ni odpotoval v New York (menda zato, ker ima še druge delovne obveznosti) predvsem zato, ker želi Kitajska slišati, koliko so ZDA, EU, Indija in Rusija v imenu nadaljnjega zmanjševanja izpusta škodljivih plinov v resnici pripravljene žrtvovati gospodarsko rast in finančno ravnovesje. Ker se podnebnega srečanja nista udeležila ne indijski premier Narendra Modi ne ruski predsednik Vladimir Putin, se tudi vodstvu v Pekingu ni zdelo nujno, da tokrat sodeluje s svojo najmočnejšo karto. Dovolj je že, da namestnik premiera in Xijev posebni odposlanec Zhang Gaoli prebere kitajske načrte za akcijo po letu 2020 in oceni, kako resni so pozivi francoskega zunanjega ministra Laurenta Fabiusa, da mora sporazum, ki naj bi ga sklenili leta 2015 na vrhunskem podnebnem srečanju v Parizu, postati zakonski dokument.
Vse dokler se bodo na vrhunskih srečanjih, konferencah in večstranskih srečanjih izvajale luciferovske špekulacije o tem, za koliko stopinj Celzija se bo v prihodnjih nekaj desetletjih zvišala povprečna temperatura na severni zemeljski polobli, vse dokler bo boj s podnebnimi spremembami prijetna tema za dodelitev Nobelove nagrade in vse dokler bodo gigatone ogljika, ki bo končal v ozračju, grele zgolj aktivistične strasti organizacij, kot je Greenpeace, bo Kitajska sedela v zadnji vrsti in se ukvarjala s svojimi izračuni. Strateško negotova nafta proti ekološko pogubnemu premogu, moderne vetrnice proti klasičnim jedrskim elektrarnam, čist zrak proti visoki stopnji rasti ..., plus in minus, pomnoženo in deljeno, rezultat je za zdaj nespremenjen: podnebne spremembe, ki jih občutimo na lastni koži, so predvsem posledica zahodne industrializacije, pritisk, da se to ustavi, pa je predvsem rezultat zahodne potrebe po tem, da se preloži začetek »azijskega stoletja«. Zato bodo iz Pekinga še nekaj časa na mednarodne forume, posvečene segrevanju in onesnaževanju, pošiljali predsednikove odposlance.
Vendar pa nihče na Kitajskem − in to velja tudi za Xija osebno − ne zapira oči pred dejstvom, da je zastrupljenih več kot 20 odstotkov kitajskih njiv, da je na severu presahnilo 28.000 rek, da na jugu države grozi, da bo morje preplavilo določene dele velikih mest, da zaradi posledic onesnaženega zraka vsako leto umre 1,2 milijona ljudi in da je ekološka katastrofa najmočnejši argument neuradne »zelene« politične opozicije in najpogostejši povod za poulične nerede.
Kitajsko vodstvo se povsem strinja z ugotovitvijo Ban Ki Muna, da glede zaustavitve podnebnih sprememb »nimamo načrta B, ker tudi nimamo planeta B«. Ker pa Kitajska prav tako nima »Komunistične partije B«, mora zelo previdno izbirati pot, ki vodi med onesnaževanjem in razvojem.
Nekaj dni pred vrhunskim podnebnim srečanjem ZN je osrednja kitajska vlada sprejela načrt za zmanjšanje izpusta ogljikovega dioksida na enoto bruto domačega proizvoda (BDP), in to za 40 do 50 odstotkov v primerjavi z letom 2005. Do leta 2020 bodo povečali udeležbo nefosilnih goriv na okoli 15 odstotkov skupne porabe energije (trenutno znaša poraba teh goriv manj kot deset odstotkov), gozdno površino bodo povečali za 40 milijonov hektarov, pospešili bodo vzpostavitev trga dovoljenj za izpust ogljika in v vseh pogledih igrali »aktivno in konstruktivno vlogo« v dejavnostih, s katerimi naj bi vzpostavili nadzor nad podnebnimi spremembami.
Glede na to, da je za drugo največje gospodarstvo sveta premog glavni vir energije, se najresnejši koraki za zmanjšanje izpusta škodljivih plinov na Kitajskem nanašajo na gradnjo jedrskih elektrarn. Azijska sila ima trenutno 21 delujočih jedrskih reaktorjev, ki zagotavljajo nekaj več kot 18 GW elektrike, 27 reaktorjev še gradijo, do leta 2020 pa nameravajo zmogljivosti jedrskih elektrarn povečati na 60 GW.
Prav tako tudi ni zanemarljivo, da je Kitajski do konca leta 2013 uspelo povečati energetsko učinkovitost, tako da je na enoto BDP zmanjšala izpust ogljikovega dioksida za celih 29 odstotkov glede na raven iz leta 2005. Tako je ozračje olajšala za okoli 2,5 milijona ton škodljivih plinov, za kar Peking zahteva zasluženo priznanje mednarodne skupnosti oziroma vsaj majhno pozitivno gesto večstranskih srečanj, na katerih se od azijske sile zahtevajo predvsem vedno novi in novi koraki v prid omejevanja onesnaževanja.
Če v smogu obstaja kakršen koli že pozitiven delček, potem je nujno, da se v imenu bolj čistega zraka dosežejo kompromisi in celo sodelovanje med največjimi strateškimi tekmeci. Tako sta Kitajska in ZDA že zastavili na desetine skupnih projektov na področju proučevanja in uporabe čiste energije. Več kot 1100 kitajskih in ameriških znanstvenikov se ukvarja s programi, kot so gradnja poskusne solarno-termalne tehnologije v kitajski pokrajini Qinghai, uvajanje mešanice klasičnega letalskega goriva in biodizelskega goriva na poletih družbe Air-China ali izpopolnjevanje tehnologije gasifikacije premoga v termoelektrarnah v Teksasu.
Kitajska je lani vložila kar 54,2 milijarde dolarjev v obnovljive vire energije, kar je po nekaterih podatkih 50 odstotkov več od vsote, ki jo je za ta projekt namenila Amerika. Nihče ne oporeka trditvi, da je kitajsko vodstvo izjemno resno, ko gre za podnebne spremembe. In zato je bilo tudi v torek v New Yorku še kako navzoče. Čeprav je imel Xi Jinping v svojem koledarju vpisane pomembnejše sestanke.
