Tiskane izdaje
Tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva Hua Chunyun je v petek izjavila, da mora Kitajska »sprejeti Evropsko unijo brez Velike Britanije kot novo dejstvo«. Kot je povedala, upa, da bosta London in Bruselj po pogajanjih kmalu sklenila sporazum.
Tik pred britanskim referendumom je Bloomberg izdelal zemljevid azijskih držav, ki jih ogroža brexit, in Japonska je bila na njem obarvana zeleno. To je pomenilo, da ji morebiten odhod Velike Britanije (VB) iz EU ne bo škodil. Kitajska je bila obarvana oranžno in ocenjena kot država, na katero bo zgodovinski glas za odhod najbolj vplival. Toda še isti dan, ko so končno prešteli glasove, je bila Japonska prva, ki je občutila spremembe. Z odmikom finančnih mešetarjev od britanskega funta se je močno povečalo povpraševanje po japonskem jenu, in kolikor dražji je postajal, toliko hitreje so izginjali upi japonskih izvoznikov, da bodo spet pridobili izgubljeno vitalnost.
Celo Indija, ki je bila na Bloombergovem zemljevidu prav tako obarvana zeleno, njena vlada pa je pred referendumom samozavestno trdila, da je pripravljena na vse možnosti, se ni mogla izogniti vplivu brexita. Indeks njene borze Sensex je v petek padel za več kakor 1000 točk, kar je popolnoma razumljivo, če upoštevamo oceno, da bo samo Tata Motors, ki je postal lastnik Jaguar Land Roverja, do konca desetletja izgubil približno milijardo funtov svojega dobička, če bo VB odšla iz EU.
Poraženec je znan
Vendar je največji azijski poraženec zaradi britanske avanture kljub vsemu Kitajska. In to zaradi dveh pomembnih razlogov. Prvi je ta, da je azijska sila zaposlila VB kot svojega zagovornika v zapletenem procesu približevanja EU. Drugi je povezan s slutnjo, da brexit napoveduje deglobalizacijo, na katero Kitajska ni pripravljena.
Potem ko so se odnosi med Pekingom in Londonom začeli izboljševati, koristile pa so jim tudi obilne kitajske naložbe, se je v političnih analizah pojavil nov pojem: prijateljstvo z ugodnostmi. Pomen tega pojma bo šele zdaj postal znan in šele po britanski odločitvi se bo pokazalo, kako močno bo Kitajsko zanimalo kraljestvo, ki razpada in se ji pravzaprav ne zdi nič pomembnejše od srednjeevropskega gospodarstva s precej omejenim trgom in z zelo zapletenimi perspektivami nadaljnjega razvoja.
Kitajska je namreč z naložbami, vrednimi 16,6 milijarde dolarjev, v britansko industrijo in infrastrukturo ter s trgovino, vredno 79 milijard dolarjev, gradila most k EU. In prav zaradi politike premiera Davida Camerona in strategije njegovega finančnega ministra Georgea Osborna je azijska sila uporabljala VB kot najboljšega lobista v Bruslju.
London se je, denimo, odkrito in dejavno zavzemal, da bi EU Kitajski takoj podelila status tržnega gospodarstva. VB se je tudi prva od vseh evropskih držav pridružila azijski banki za naložbe v infrastrukturo (AIIB) ter zavrnila dvome ZDA o tej kitajski finančni stvaritvi, poleg tega je prav britanska prestolnica postala največje središče za internacionalizacijo kitajskega renminbi juana po Hongkongu.
V Londonu so do zdaj opravljali več kakor 60 odstotkov vseh tujih transakcij v kitajski valuti, letos pa je Kitajska prav tu izdala svoje prve državne obveznice v vrednosti treh milijard juanov (približno 300 milijonov funtov). VB je bila torej velika odskočna deska za kitajski vstop v EU in na širši globalni trg. Z njenim odhodom, ocenjujejo v Bruslju, se bo EU vedla še bolj protekcionistično v odnosih s Kitajsko. Tako bo Kitajska morala spet proučiti ne samo potek svoje nove »svilne poti«, ampak tudi strategijo za to, kako jo bo zarisala na evropskih tleh.
Iskanje novega oporišča
Diplomatski viri pravijo, da so se najvišji kitajski predstavniki glede brexita pogovarjali tudi z nemško kanclerko Angelo Merkel med njenim nedavnim obiskom. Kitajski premier in predsednik nikoli ne pozabita izkoristiti priložnosti za to, da bi poudarila nedotakljivost načela »nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav«, vendar se jima je tokrat zdelo nujno izraziti svoje mnenje o britanski odločitvi. In prav to dokazuje, kako resne so okoliščine, v katerih se je zdaj znašla Kitajska.
Ko je azijska sila vlagala v londonsko taksi službo, v letališči Heathrow in Manchester, v nekatera angleška podjetja za upravljanje vodnih virov, v jedrsko elektrarno Hinkley, v središča za raziskave in razvoj informacijskotehnološkega magnata Huawei ter internetne družbe Tencent, je gledala daleč čez obale britanskega otoka. Kitajski kapital se od tam verjetno ne bo takoj umaknil, vendar je hkrati malo verjetno, da bodo kmalu sledile nove naložbe.
Kitajska bo na evropskem trgu iskala novo oporišče. Bo to srednja in vzhodna Evropa? Veliko je odvisno od tega, ali se bo Unija po angleški klofuti obrnila k vzhodu celine in pokazala več navdušenosti nad novo stopnjo povezovanja. Kitajska z vsemi 16 državami srednje in vzhodne Evrope, ki jih je zbrala v skupini, poimenovani »16+1«, ustvari 60 milijard dolarjev menjave in samo manjši del od vseh 54 milijard dolarjev, kolikor jih je skupno vložila v Evropo, je vložila v to regijo.
Glede na gospodarsko strukturo 16 držav, na njihov politični odnos do vsega, kar nosi komunistično zvezdo, in na njihov objektivni vpliv na Bruselj je malo verjetno, da bi azijska sila med njimi poiskala novega zagovornika za svoj prodor v srce EU.
Medtem ko bo v prihodnje iskala rešitev za še en poraz na svoji poti do Evrope, se bo Kitajska verjetno nekoliko bolj ukvarjala s tistimi sosednjimi državami, ki jim brexit kljub vsemu ni toliko škodil. Z Indijo se bo pogajala o pridružitvi te države skupini držav dobaviteljic jedrskega blaga, opazovala Rusijo in razloge, zakaj se Moskva verjetno veseli brexita, ter skrbno spremljala Ameriko in upala, da se poleg vsega ne bo zgodilo še to, da bi Donald Trump postal novi predsednik.
