Tiskane izdaje
Kakšna je zveza med Zhou Yongkangom in vdorom kitajskih hekerjev v računalniški sistem Urada za kadrovski menedžment (OPM)? Vse kaže, da zelo tesna. Bivšega člana stalnega komiteja Politbiroja in načelnika varnostne službe so v četrtek obsodili na dosmrtno ječo. Po Jiang Qing, vdovi Mao Zedonga, je Zhou drugi najvišji kitajski funkcionar, ki mu je bila izrečena tako stroga kazen.
Maovo vdovo so leta 1981 obsodili na smrt s preloženo izvršitvijo, dve leti pozneje pa so ji kazen spremenili v dosmrtno ječo. Obsojena je bila zaradi ideološkega preobrata v protirevolucijo in političnih pregonov. Dvainsedemdesetletni Zhou pa je prvi član najvišjega kitajskega vodstva, ki bo v postmaovskem obdobju preostanek življenja preživel za rešetkami zaradi korupcije.
Preiskava široke korupcijske mreže, v kateri je bil glavni pajek Zhou Yongkang, je dobila v zadnjih nekaj mesecih globalne razsežnosti. Partijska centralna komisija, ki ima vlogo vzporednega tožilstva, je pred dvema mesecema izdala tiralico za sto najbolj iskanih gospodarskih kriminalcev. Čeprav vsi begunci niso bili neposredno povezani z Zhoujem in njegovo družino, je bilo za preiskovalce očitno pomembno to, da so dali bivšemu partijskemu mogočnežu jasno vedeti, da ni nikjer na svetu ostal niti kamen, ki ga med iskanjem dokazov ne bi premaknili, zato nima nikakršnega smisla, da bi zanikal kar koli iz resnično dolge obtožnice.
Viri navajajo, da je Zhou v določenem trenutku preklical vsa prejšnja priznanja, tako da so morali sojenje preložiti, preiskavo pa dodatno poglobiti. Eden od problemov, s katerimi so se srečali preiskovalci, je bilo tudi to, da se kar štirideset od skupno stotih beguncev skriva v ZDA (in še 26 v Kanadi), s katerimi Kitajska nima sporazuma o izročanju kriminalcev.
Največja nevarnost, ki grozi kitajski notranji trdnosti, pa se skriva prav v možnosti, da bi protikorupcijska kampanja, ki jo vodi predsednik Xi Jinping, naletela na velikanski odpor. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je vse skupaj še najbolj podobno obračunu med dvema imperijema. Prvi, tisti, ki ga s pomočjo centralne komisije (le to mnogi primerjajo z inkvizitorskimi lovci na čarovnice) vodi Xi Jinping, napada najbolj trdovratne trdnjave dolgoletne prakse sprejemanja in dajanja podkupnin, kupovanja in prodajanja funkcionarskih stolov, pobiranja smetane z najbolj donosnih trgovinskih in investicijskih poslov ter spreminjanja politične moči v velikanske vsote denarja.
Drugi imperij, tisti, v katerem deluje mreža partijskih veljakov, visokih funkcionarjev in njihovih družin, pa se brani s preprostim dejstvom, da se prav nanje opira velik del učinkovitosti kitajskega sistema. In ker je korupcijska mreža v resnici podobna pajkovi mreži, tako da se je bilo vsem Xijevim predhodnikom lažje vključiti vanjo, kot pa da bi jo poskušali uničiti, se je tudi zdaj pojavila velika nevarnost, da bo kitajski predsednik doživel poraz. Posledice takšnega scenarija so nepredstavljive, tako da niso prav nič pretirana opozorila, da gre za »obstoj ali propad Komunistične partije Kitajske«.
Ameriški preiskovalci kibernetskega napada na OPM so novinarjem povedali, da so kitajski hekerji med drugim proučevali tudi zveze med ameriškimi državnimi uslužbenci in kitajskimi funkcionarji. Čeprav je težko reči, kaj točno so iskali, se zdi, da so vohunili tako po lastnih žepih kot za ameriškimi tajnimi podatki. Kitajska bi namreč preživela oboroženi spopad z ameriško mornarico v Južnem kitajskem morju, hkrati pa bi lahko kaj hitro klonila pod težo lastne korupcije.
Prav zato se staro biblijsko načelo »oko za oko« v kitajsko-ameriških odnosih ne bo spremenilo v »računalnik za računalnik«, čeprav republikanci in celo nekateri demokrati od predsednika Baracka Obame zahtevajo, naj se Kitajski za hekerski napad maščuje v enaki meri.
Ameriški hekerji bi lahko maščevanje izpeljali tako, da bi vdrli v mobilne telefone najvišjih kitajskih voditeljev, meni kandidat za Belo hišo Mike Huckabee. Kot pravi, bi morali vdreti v njihove bančne račune ali javno izpostaviti družine skorumpiranih kitajskih funkcionarjev.
Obama tega ne bo storil. Bela hiša je v sredo celo potrdila, da že pripravljajo rdečo preprogo za Xi Jinpinga, saj njegov prvi uradni obisk v Washingtonu še vedno velja za izjemno pomemben dogodek. Zaradi slabih odnosov z Rusijo je v prihodnji fazi pogajanj o iranskem jedrskem programu kitajska vloga skorajda odločilna. In bolj ko se bodo geostrateške naloge, kot je ta, zapletale, bolj tesno bo Washington sodeloval s Pekingom pri krepitvi najšibkejšega člena v kitajski verigi samoohranitve. In ta člen je očitno partijska morala.
Dan pred tem, ko je sodišče v mestu Tianjin Zhou Yongkanga obsodilo na dosmrtno ječo zaradi sprejetja podkupnine v znesku 130 milijonov juanov (23 milijonov dolarjev), zlorabe oblasti in izdaje državnih tajnosti, je bivša kitajska funkcionarka Yang Xiuzhu v Ameriki zaprosila za azil. Med opravljanjem funkcije namestnice župana v mestu Wenzhoua, je do leta 2003, ko je pobegnila iz države, v svoj žep »preusmerila« več kot 40 milijonov dolarjev. Zdaj je znova na najvišjem mestu: je prva na seznamu beguncev, za katerimi so razpisali tiralico. Tako bo mogoče pravo kakovost ameriško-kitajskih odnosov razbrati iz tega, ali ji bo vodstvo v Washingtonu ponudilo zatočišče (na podlagi njene obrazložitve, da ji v primeru, če jo bodo izročili, grozita mučenje in smrtna kazen), ali pa jo bo izročilo kitajskim preiskovalcem.
Sojenje Zhou Yongkangu ni bilo odprto za javnost. Osrednja televizija ga je prikazala s povsem sivimi lasmi, kar je v deželi, kjer si partijski voditelji barvajo lase, tako da so vsi črnolasi, že samo po sebi znamenje, da je v nemilosti, napovedovalka pa je kar nekajkrat poudarila, da je sprejel kazen in da ne bo vložil pritožbe. Viri trdijo, da mu je v primeru, če ne bi hotel sodelovati s sodiščem, grozila celo smrtna kazen. A kitajsko vodstvo nič kaj rado ne obglavlja bivših voditeljev. Kot prvo, gre kljub vsemu za nekdanjega »tovariša«. Po drugi strani pa bi imeli s tem begunci opravičilo, da zaprosijo za azil v tujini.
Xi Jinping si je s tem sodnim procesom pridobil pomembno točko, s katero bo imel med srečanjem z Obamo še en razlog več, da vztraja pri podpisu sporazuma o izročitvi pobeglih kriminalcev. Hekerji niso tako problematični. Morda so le malce pogledali, kam vse vodijo poti poneverjenega denarja.
