Tiskane izdaje
Kako je sodobni Kitajski uspel veliki skok v globalizacijo, je spričo neizmerne velikosti te države eno pomembnejših svetovnih vprašanj. Teh je tudi sicer več kot odgovorov, in glede na peklenski razvojni tempo države ni presenetljivo, da nanja ne znajo odgovoriti niti Kitajci sami.
Nekaj nastavkov za odgovore prinaša nova številka Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo (ČZK), posvečena Kitajski in njenemu velikemu skoku v globalizacijo, ki je nastala pretežno v sodelovanju s sinologi z ljubljanske filozofske fakultete. Pomemben vpogled v idejno ozadje in družbene posledice tega velikega skoka je gotovo analiza ideoloških temeljev novega kitajskega kapitalizma. V tej luči velja opazovati vnovično obujanje starega mojstra Konfucija in njegovih vrednot. Revitalizicija konfucionizma je v zadnjih dveh desetletjih potekala od zgoraj navzdol, ne pa kot reakcija ljudstva na neoliberalni vakuum vrednot, ugotavlja v prispevku Jana Rošker, tudi urednica tematske številke.
Konfucij ni vzhodnjaški Weber
Konfucijanski preporod, katerega del so tudi Konfucijevi inštituti, ki jih Kitajska intenzivno odpira po svetu, je bil ideološko spodbujen. S to revitalizacijo naj bi konfucionizem v vzhodnoazijski modernizaciji prevzel podobno vlogo, kot jo je v Evropi odigrala Webrova protestantska etika. To tako imenovano postkonfucijansko hipotezo je zavrnil eden od avtorjev Arif Dirlik, ki je pokazal, da je kitajska modernizacija manj plod posebnosti kulture kot rezultat danih razmer, povezanih z mehanizmi svetovnega kapitala.
Kako je leta 1989 ob razpadu socializma tudi kitajska vlada klonila pred globalnim kapitalizmom, pojasni v eseju tudi edini kitajski predstavnik Wang Hui, eden najvplivnejših kritičnih intelektualcev na Kitajskem in po izboru spletnega časopisa Foreign Policy eden izmed sto najvplivnejših intelektualcev v svetu.
Čeprav se kitajski socializem ni zrušil kot v vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi, to pri vključevanju Kitajske v proces globalizacije na področju ekonomije ni bilo večja ovira. Kitajska vlada še naprej deklarativno podpira socializem, četudi je v vseh segmentih, tudi politiki in kulturi, postala podrejena diktatu kapitala in aktivnostim trga. Tem pritiskom so sledili tudi intelektualci, ki so opustili marksistično analizo kapitala. V trenutku, ko kapital prodira v vse pore družbenega in političnega življenja in modernizacija sproža valove socialne krize, eksplozijo populacije, okoljske probleme, korupcijo, se, pravi Wang, kitajski intelektualci izogibajo vsakršni razpravi o teh problemih.
Enega osrednjih problemov sodobne Kitajske gotovo nakazujejo migracije milijonov kmetov, ki so največja kolateralna škoda tega velikega skoka in jim Kitajska ogromno dolguje, pravi Martina Bofulin. Kitajske notranje migracije iz ruralnih v urbana središča proti vzhodu so ena največjih gibanj prebivalstva v zgodovini človeštva sploh in ključni element gospodarskega vzpona. Ti migranti so omogočili - v žurnalističnem jeziku - Kitajsko kot tovarno sveta. Hkrati z denarnimi nakazili domov pomagajo razvoju svojih skupnosti, obenem pa so veliki potrošniki, ki generirajo novo povpraševanje. Hkrati je Kitajska tudi ena največjih »izvoznic« migrantov, vendar je ta številka, komaj 0,22 odstotka, glede na velikost populacije zanemarljiva.
Proizvodnja mita
Ob vseh velikih številkah, s katerimi mediji povezujejo in prikazujejo Kitajsko, je gotovo najpomembnejše to, kakšno identiteto si bo ustvarila ta ekonomsko najpomembnejša država sveta. Od tega bo odvisna tudi usoda preostalega sveta, meni Zorana Baković. Nekdanja civilizacija je postala nacija, ki se poskuša recivilizirati v novih razmerah, pri čemer ima velike težave. Za ves svet je zato pomembno, kako se bo našla in kaj bomo od tega dobili vsi, predvsem pa, ali se bo našla na miren način. Po mnenju avtorice mora Kitajska človeštvu šele dati svoj prispevek v 21. stoletju, tako kot ga je dala v preteklosti z velikimi izumi in civilizacijskimi dosežki.
Dolgoletna Delova dopisnica v stiku s Kitajci ugotavlja, da se glede identitete najbolj zavedajo predvsem tega, da pripadajo narodu z več kot 1,3 milijarde ljudi. Kljub temu ali prav zaradi zavedanja tega silnega človeškega potenciala se kitajski nacionalizem že od devetdesetih let vztrajno krepi in postaja srž nacije. Po drugi strani intelektualci, čeprav zagovorniki enotnosti velike Kitajske, čedalje bolj sprejemajo drugačnost Tibeta in posebnost Tajvana, da je ohranil veliko tradicionalne kulture, ki so jo komunisti na celini skoraj izkoreninili. Pri virih te tradicije se zdaj na Tajvanu napaja čedalje več kitajskih raziskovalcev, zaradi česar je morala tajvanska vlada omejiti število obiskovalcev iz LR Kitajske na 5000 na dan, je bilo med drugim slišati ob prestavitvi ČZK na filozofski fakulteti.
Veliko zanimanje za tajvanske študije kaže, da se Kitajska navznoter intenzivno išče, čeprav je navzven videti, kot da se je že našla. Helena Motoh raziskuje, kako se Kitajska predstavlja navzven s proizvodnjo mita o veliki civilizaciji, ki da je bila v vsej svoji zgodovini enotna, vseskozi harmonična, celo menjava dinastij da je potekala skoraj ljubeznivo. Takšno zgodovinopisje navzven proizvaja mit o konstituiranju kitajske nacije prek uravnavanja odnosov na mehek način.
Da razmerje Kitajske s svetom v svetu ni tako harmonično, kot si želijo prikazati v Pekingu, kažejo že odnosi s Tajvanom. Nad majhnim otokom z veliko dušo, kot poetično pravi o Tajvanu Saša Istenič, nenehno visi senca velikega soseda, zaradi katere je njegovo suverenost doslej priznalo le 22 držav. Na Tajvanu so vse bolj zaskrbljeni, ker je njegova priključitev k matični državi edina možna rešitev za Kitajsko, ki poudarja skupno nacionalno pripadnost in zgodovino, čeprav bo za to potrebna vojaška intervencija. Takšen sklep je leta 2005 Kitajska celo zapisala v obliki zakona, ki določa, da se v skrajnem primeru lahko odloči za vojaški poseg, če bo presodila, da ni druge poti. Neodvisen status quo Tajvana je za Peking nezaželen, zato bo zanesljivo spremenjen.
Množična umetnost
Da je lažje razumeti tradicijo kot sodobnost in da globalizacija ni le enosmerna, kažejo tudi razlage sodobne kitajske umetnosti in kulture. Globaliziranje kitajske kulture ima tudi samo po sebi dvosmerne značilnosti. Na globalnem trgu kitajska umetnost prevladuje. Ne le da je preplavila trg z množičnostjo, ampak narašča tudi ocenjena vrednost njihovih del. Med 15 najbolj iskanimi umetniki na trgu umetnin je kar deseterica Kitajcev, piše Nataša V. Suhadolnik.
Gospodarski prevladi vedno sledi tudi kulturna. Kitajska prevzema štafeto od New Yorka, ki je po drugi svetovni vojni prevzel vlogo kulturne prestolnice od Pariza. Današnja kitajska sodobna umetnost se naslanja na leta 1989 nasilno prekinjene procese, ko so začeli preganjati sodobno umetnost. Označeval jo je duh humanizma kot tudi želja po revoluciji v ideji. Takrat so povsod neodvisno vzniknile številne umetniške skupine, ki so se z radikalnimi performansi spraševale o vlogi umetnosti. Hkrati današnja umetnost reflektira tudi dolgotrajnejši proces modernizacije, ki se začne že po opijskih vojnah, ko se je vzpostavil problem odnosa z zahodom. Razprave o tem še trajajo in Kitajska se v umetnosti še išče.
Temu pogledu je pritrdil tudi Matic Urbanija, ki je obdelal sceno eksperimentalne elektronske glasbe in njene kritične predstavnike, ki v nasprotju s prevladujočo večino opozarjajo na komercializacijo galerij. Ugotavlja, da je sodobna kitajska umetnost žrtev tranzicije, ki postavlja v ospredje tržno logiko in množičnost, medtem ko so umetniki ponižani v producente spektaklov za privabljanje množic. Pomanjkanje kritike je tudi na tem področju značilnost razvoja, ugotavlja Urbanija, čemur se nekateri avtorji upirajo.
Predstavitev razmerij moči v današnji Kitajski je v tokratni številki ČZK začinjena s predstavitvijo odnosa sodobne kitajske do gejev in lezbijk. Številne vsebine, omeniti velja predvsem probleme multikulturne Kitajske s 55 priznanimi etničnimi manjšinami, so izostale. Dobrodošla bi bila tudi protiutež v obliki spoznanja, da Kitajska ni le žrtev in predmet globalizacije, pač pa tudi njen aktivni akter: kakor se sama zahodnizira, tako se tudi zahod sinizira.
